Zoran Mušič: Razlika med redakcijama

Zoran Mušič je bil slikarski, grafični in risarski mojster sodobne [[Evropa|Evrope]] in posebej Krasa ter kraških ambientov. Bil je edini slikar slvoenskegaslovenskega porekla, ki se je prebil v elitne kulturne kroge v Italiji in posebej v Parizu. Slikal je tudi prizore groze iz [[koncentracijsko taborišče|taborišča]] [[Dachau]], vedute Benetk, portrete z ženo Ido in avtoportrete.

Slikar je bil doma na Primorskem, od koder je bil izgnan skupaj z družino ob izbruhu Soške fronte junija leta 1915. Italijanski zavojevalci so družino znova izgnali z območja Brd leta 1919. Končno zatočišče so našli na Štajerskem, kjer je Zoran nadaljeval šolanje po letu 1920. S slikanjem sta ga prva seznanjala njegova učitelja, Viktor Cotič in Anton Gvajc v Mariboru. Študiral je v [[Zagreb]]u, na Akademiji za likovno umetnost. Leta [[1934]] je zaključil študij in nato obiskal [[Španijo]], od koder se je sredi leta [[1935]] umaknil domov na Štajersko. Živel je v Mariboru in po letu 1940 stalno v Ljubljani. Poleti je redno zahajal v Dalmacijo, največ na Korčulo. Veliko je razstavljal v Sloveniji in Jugoslaviji. Prvo samostojno razstavo je imel skupaj s kolegom Šimunovićem v Beogradu, manjšo retrospektivo z dvajsetimi deli že leta 1942 pri Obersnelu v Ljubljani (Galerija na Gosposvetski cesti). Bil je član kluba Brazda in skupine Neodvisni. V [[Gorica|Gorico]], se je vrnil jeseni [[1943]] po nemški zasedbi [[Italija|Italije]]. Novembra 1944 je bil interniran v [[koncentracijsko taborišče]] [[Dachau]], kjer je preživel do konca vojne. Po osvoboditvi je risal različne motive, predvsem mrtve v taborišču. V začetku junija se je z več kot sto risbami vrnil nazaj v Ljubljano, od tam je zaradi pritiskov oblastnikov že avgusta leta 1945 odšel v Gorico in v [[Benetke]]. Leta [[1952]] je imel manjšo razstavo v [[Parizu]], po dogovoru s Francosko galerijo pa se je v [[Francija|Franciji]] tudi ustalil. Pogosto se je vračal v Benetke, tako da je izmenoma živel med njimi in Parizom. V Slovenijo se je prvič lahko vrnil leta 1956. Redno je obiskoval starše v Ljubljani in Brdih, kasneje, do pozne starosti, brata in druge sorodnike. Do pozne starosti je zahajal v Dalmacijo in v Brda. Samostojno je razstavljal v Ljubljani: 1959, 1960, 1967 in sodeloval na vseh grafičnih bienalih od prvega leta 1955 do sedemdestihsedemdesetih let. Prijatelj Zoran Kržišnik ga uvršča med pionirje in ga imenuje enega od velikih podpornikov ljubljanskega bienala. Slikar se je dokončno uveljavil s svojimi ciklusi Nismo poslednji sredi sedemdesetih let. Njegova velika retrospektiva je bila leta 1995 v Grand Palais v Parizu. Razstavo sta skupaj odprla slovenski in francoski predsednik. Razstava je bila ena od okoli 200 samostojnih predstavitev umetnikovega dela v obdobju njegovega življenja.

Likovnega ustvarjanja se je začel lotevati okoli 1928 v Mariboru, se v tridesetih letih razvil v Zagrebu, dopolnejvaldopolnjeval svoje krajinske podobe v Dalmaciji, zlasti na Korčuli in kasneje na Krasu. Slikal je vedno v serijah, v začetnem obdobju pogosto na prostem, vendar brez neposrednega posnemanja narave. Izhodišča je našel v vseh razvojnih obdobjih evropske kulture od podob v Altamiri skozi italijansko 13. stoletje, posredno po bizantinskih mozaikih, navdihoval se je ob el Grecu, Velazquezu, posebej ob Goyi. Natančno je bil seznanjen z delom ekspresionistov, najbolj koloristov in postimpresionistov. Vse pa je sintetiziral na svoj, avtorski način, ki je prevladal nad vzorniki in šolo. Zaradi lažje dostopnosti in cene materiala je pred drugo svetovno vojno veliko ustvarjal v tehniki gvaša, manj v tehniki olja na platno. Pogosto je skiciral, vendar je ohranjeno le malo teh risb. Po izkušnji taborišča Dachau, kjer je narisal nad 200 črtnih skic, je njegovo ustvarjanje postopoma postalo bolj zrelo, izčiščeno. Sprostil se je z akvareli Benetk in nadaljeval z živahno paleto serij popularnih dalmatinskih konjičkov. Po selitvi iz Benetk v Pariz se je poskušal v različnih smereh in tehnikah, se približal abstrakciji in se vrnil k figuri, čeprav je njegov prevladujoč motiv vedno in v vsakem motivu domišljijska krajina. V zrelem obdobju je zavestno ustvarjal z v bolj reducirano barvno skalo in v svojsko figuraliko žrtev taborišč, posebej s ciklusi Nismo poslednji. Vzporedno je vpeljal v svoje delo zanj nove tehnike slikanja. Nadaljeval je s cikli Samotar, Avtoportreti, Katedrale. Stalna zbirka njegovih grafik je od leta [[1991]] na ogled v dvorcu Dobrovo v [[Goriška Brda|Goriških Brdih]]. To je edina njegova stalna zbirka anna svetu. V začetku 70. letih je ustvaril številne akrilne slike in grafike ter risbe spominov na žrtve vojn in taborišč, posebej iz [[koncentracijsko taborišče|taborišča]] [[Dachau]], kar je strnil v slikarske cikluse Nismo poslednji. Z njimi je zaslovel po vsem svetu. V Sloveniji je poleg Dobrovega zastopan v stalnih zbirkah Moderne galerije Ljubljana, v Umetnostni galeriji Maribor in v Kambičevi zbirki v Metliki. Manjše galerije imajo posamezna dela (Veno Pilon v Ajdovščini, Galerija Slovenj Gradec, ...).