Grad Sevnica: Razlika med redakcijama

'''Grad Sevnica''' se nahajaje na griču nad starim mestnim jedrom [[Sevnica|Sevnice]], od koder je lep razgled na okoliško hribovje in dolino reke [[Sava|Save]].

Prvič se sevniški grad omenja v salzburškem urbarju za [[Brežice]] in Sevnico leta [[1309]] kot »castellum Liehtenwalde«. V njem je bil v tem času sedež sevniškega urada [[salzburška nadškofija|salzburške nadškofije]], ki je imela v lasti posavsko ozemlje od leta [[1043]]. O nastanku gradu ne vemo ničesar, najverjetneje pa je bil zgrajen v času salzburškega nadškofa Konrada I. (1106-1147), ki je po uničujočih [[Madžari|ogrskih]] vpadih v začetku [[12. stoletje|12. stoletja]] intenzivno obnavljal in koloniziral [[Posavje]]. Tudi o izgleduvidezu gradu v tem času ne vemo ničesar. Edini ohranjeni element iz tega obdobja je del stolpa, ki je danes vključen v vzhodno stanovanjsko krilo gradu. Stolp najverjetneje ni stal samostojno, po debelini njegovih zidov (2,6 m) pa lahko sklepamo, da je prvotno segal v višino štirih ali petih etaž. Sedež urada salzburške nadškofije je bil v gradu vse do leta [[1479]], ko je bil imenovan za salzburškega nadškofa Bernard Rohr, ki je bil v sporu s cesarjem [[Friderik III. Habsburški|Friderikom III.]], prišlo je do več kot desetletne vojne. Rohr si je za zaveznika pridobil ogrsko-hrvaškega kralja [[Matija Korvin|Matijo Korvina]] (1458-1490), ki je bil že pred tem v sporu s Friderikom zaradi ogrske krone. Korvinu je Rohr prepustil v varstvo svoje koroške, podravske in posavske gradove. Kmalu po Korvinovi smrti je z [[bratislavski mir, 1491|bratislavskim mirom]] [[1491]] sevniški grad prišel v cesarske roke. Novi cesar [[Maksimilijan I. Habsburški]] pa ga je 1494 zopet vrnil salzburški nadškofiji. PoslejOdtlej je bil v rokah različnih oskrbnikov.

Sredi [[16. stoletje|16. stoletja]] je bila na jugovzhodnem pobočju grajskega hriba zgrajena Lutrovska klet. Zanesljivih podatkov o njenem nastanku ni, zato lahko čas njene izgradnje opredelimo le po arhitekturi. Čeprav po zunanjosti stavba spominja na preprosto gospodarsko poslopje, je bila že ob nastanku zagotovo namenjena kultnim potrebam kot skrivna [[protestantizem|luteranska]] molilnica. Kdo je dal zgraditi luteransko molilnico na grajskem zemljišču, ni znano. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali je bil kateri od grajskih oskrbnikov protestant. Pri Lutrovski kleti je zelo pomembna notranja poslikava, ki jo po slogu tudi lahko datiramo v drugo polovico šestnajstega stoletja in je eden največjih slikarskih spomenikov tega časa pri nas. PotrebnoTreba je omeniti, da je najpomembnejši slovenski protestant, [[Primož Trubar]], od leta [[1530]] do [[1542]] služboval kot [[župnik]] v župniji sv. Helene v [[Loka pri Zidanem Mostu|Loki pri Zidanem Mostu]]. Vendar v tem času Lutrovska klet še zagotovo ni obstajala, zato je povezovanje Trubarja s tem objektom sporno. Najverjetneje pa drži domneva, da je sem vsaj občasno zahajal [[Jurij Dalmatin]], ki je bil doma iz [[Krško|Krškega]].

Razvoj grajske stavbe pri sevniškem gradu do leta 1595 ni poznan, zato tudi ne moremo ničesar vedeti o izgleduvidezu gradu, ko ga je tega leta kupil [[Inocenc Moscon]]. Družina Moscon je bila italijanskega porekla in si je s spretnim trgovanjem ustvarila veliko premoženje, v lasti je imela gradove: Krško, [[Podsreda]], [[Ortnek]], [[Pišece]] … Zadeve okoli nakupa sevniškega gradu pa so se zapletle in sprevrgle v dolgoletno pravdanje. Grad je naposled še naprej ostal v lasti salzburške nadškofije, Mosconi in njihovi dediči pa so ga poslejodtlej uživali kot dedni fevd, za katerega so morali plačevati najemnino. Inocenc Moscon je dal s prezidavami med letoma 1595 in 1597 gradu njegovo današnjo [[renesansa|poznorenesančno]] podobo, spremenil ga je v sodobno in udobno bivališče, edino stari srednjeveški stolp je ostal nedotaknjen in se je še vedno dvigal nad vzhodnim stanovanjskim krilom. Lutrovsko klet pa je Inocenc spremenil v svojo grobnico, v kateri je skupaj z ženo Ano tudi pokopan.

V [[19. stoletje|19. stoletju]] je bilo izvršenihizvedenih tudi nekaj sprememb pri Lutrovski kleti. Še dandanes se na pročelju tega objekta nahajajo kamniti nosilci, ti so najverjetneje nekoč služili za oporo pergoli ali prislonjenemu hodniku. Kdaj je bila ta pergola odstranjena, je nemogoče ugotoviti. V devetnajstem stoletju pa so na te nosilce naslonili ostrešje vinske kleti, ki so jo zgradili na dvorišču. V drugi polovici devetnajstega stoletja je grad zamenjal več lastnikov, izmed teh bi še omenil dr. Karla Aussererja, ki je grad kupil leta 1880 in je dal po severnem pobočju grajskega hriba zgraditi cesto na grad.[[Slika:Sevniški_grad_1.JPG|thumb|250px|Sevniški grad (južno krilo)]]

Pod odpadajočim [[omet]]om zunanje stene vzhodnega stanovanjskega [[trakt]]a bomo zlahka prepoznali za [[Pozna romanika|poznoromanski slog]] gradnje značilne [[ogelnik]]e, ki so sled najzgodnejšega, srednjeveškega obdobja tega gradu. Ko vstopamo v grad, nas nemški napis v [[Gotica|gotici]] nad vhodnim portalom, ki pravi, da potrpežljivost premaga vse, spomni na čas , ko je [[Inocenc Moscon]] v tem izreku iskal oporo med neskončnim pravdanjem za priznanje lastništva gradu, na katerega podobi je zapustil svoj neizbrisen pečat. Desno od vhodnih vrat je vzidan [[Rimski nagrobniki|rimski nagrobnik]] s podobo zakoncev v [[medaljon]]u, katerega naj bi dal sem pripeljati iz bližnjega Vranja [[Johann Händl pl. Rebenburg]], na čigar famoznemslovitem parku in vrtovih pa je žal pustilo sledi predvsem več desetletno zanemarjanje. Nekaj trt, ki jih je dal zasaditi na južnem pobočju grajskega hriba, se je ohranilo do sedemdesetih let dvajsetega stoletja, vendar so bile tedaj povsem zaraščene z grmovjem in dračjem, dostop do njih pa so oteževale tudi številne kače. Danes jih ni več, park pa je zelo opustošen. Trenutno je najznamenitejše drevo v parku lejlandska pacipresa, v njem pa najdemo še dve veliki platani, visoko sekvojo, rdečelistno bukev, beli gaber, jesen, divji kostanj in hrast. Že od davnega leta [[1966]] je pripravljen zelo ambiciozen načrt za obnovo parka na osnovi [[Franciscejski kataster|franciscejskega katastra]] iz leta [[1825]], a realizacija žal napreduje zelo počasi. V letu [[2005]] je bilo očiščeno južno pobočje grajskega hriba, na terasah, ki jih je dal nekoč urediti pl. Rebenburg, pa je bilo zasajeno sadno drevje.

Tudi znotraj samega gradu ne manjka sledi, ki so jih za seboj pustila minula stoletja. Srce gradu je gosposko drugo nadstropje južnega krila, katerega krasi čudovita [[Naorenesansa|neorenesančna]] oprema ([[opaž]]i, [[Ključavnica|ključavnice]], [[tapiserija]] …), ki v glavnem izhaja iz [[19.stoletje|19. stoletja]]. Tu sesta danes nahajata konferenčna in poročna dvorana. Drugo nadstropje jugovzhodnega stolpa pa krasijo že omenjene restavrirane baročne freske. Pomemben pomnik preteklosti je tudi [[Renesansa|renesančno]]-[[Barok|baročna]] [[grajska kapela]], ki se nahajaje v prvem nadstropju jugozahodnega stolpa in je bila v letu [[2005]] obnovljena, ohranjen je tudi oltar [[Sveti Jurij|svetega Jurija]] iz leta [[1637]]. V preostalih grajskih prostorih pa so danes našli svoje mesto: šolski [[muzej]], gasilski muzej, muzej o [[izgnanci]]h, [[galerija]] krasilne umetnosti [[Ivan Razboršek|Ivana Razborška]] in stalne razstave akademskega slikarja [[Alojz Konec|Alojza Konca]].

Proti koncu leta [[2006]] so se na gradu pričela obnovitvena dela zunanjosti, najprej na vzhodnem [[trakt]]u, nadaljevala pa so se proti severnem in zahodnem. Vzhodni del je pri tem izgubil umetelno oblikovan lesen balkonček iz [[19. stoletje|19. stoletja]]. Pri obnovitvenih delih so odkrili steno [[bergfrid]]a - najsarejšega dela stavbe, ki je danes vkomponiran na sredini severnega trakta. Njegova stranica je merila 10 metrov in je datirana v [[9. stoletje]]. Odslej je po zaslugi obnove bolj vidna in povdarjenapoudarjena. Na zahodni strani sta bili odkriti dve gotski okni, na južnem delu prvotni [[portal]] vhoda, na vseh štirih stolpih pa renesančne [[strelne line]]. [[Slika:Sevniški_grad_grba.jpg|thumb|250px|Grba Mosconov in Aichelburgov]]

Ob vhodu v grad je bil odstranjen kamen, prinešenprinesen iz [[Ajdovski gradec pri Vranju nad Sevnico|Ajdovskega gradca]], le-temu pa je prostor poslej namenjen v grajski zbirki - [[lapidarij]]u najdb iz Ajdovskega gradca. Nad vhodom v grad je danes še bolj vidna grbovna plošča [[Moscon]]ov in [[Aichelburg]]ov.

V aprilu [[2007]] je prišlo do realizacijeizvedbe 7 let stare ideje o ponovni zasaditvi grajskega [[vinograd]]a na terasah. [[Enolog]] [[Zdravko Mastnak]] je pred leti predlagal [[Seznam sevniških županov|sevniškemu županu]] [[Kristijan Janc|Kristijanu Jancu]] ureditev vinograda kot turistično zanimivost. Tako so Mastnak kot grajski kletar, [[Petra Pozderc]], direktorica [[Zavod za turizem, kulturo in šport|Zavoda za turizem, kulturo in šport]] ter [[Tine Dolinšek]] kot oskrbnik vinograda zasadili prve od predvidenih 500 trt [[Modra frankinja|modre frankinje]]. [[11. maj]]a bodo posadili še mladiko [[Stara trta|najstarejše trte na svetu]] izz [[maribor]]skega [[Lent]]a, ki jo je Sevnici podaril [[Franc Kangler]]. Istočasno bodo odprli še grajsko kavarno.