Carrarski marmor: Razlika med redakcijama

Prvo zanimanje je pokazal L. Bruzza, ki je leta 1884 napisal delo ''Dissertazioni della Pontificia Accademia Romana di Archeologia''. Eno izmed poglavij je posvečeno carrarskemu marmorju (''Sui marmi lunensi''). Njegovo delo je temeljilo na epigrafskih virih, kar predstavljajo številni napisi. Podoben pristop je imel tudi C. Dubois. Prvo sistematično arheološko delo predstavljajo študije Luise Banti. Gre za dve pomembni študiji. Sestavek ''Antiche lavorazioni nelle cave lunensi'', ki ga je objavila v seriji ''Studi Etrusci'', številka 5, leta 1931 ter njena arheološka karta v merilu 1:25000. Problem avtorice predstavljajo njena merila opredelitve kamnoloma kot rimskega, saj so ji včasih zadostovali znaki, ki so bili značilni tudi za kamnolome iz srednjega veka npr. Tudi začetek lomljenja kamna je napačno postavila, in sicer v sredino 1.stol.pred.n.št.

Leta 1977 je na pobudo ''Comune di Carrara začel Museo del Marmo'' z sistematičnimi raziskavami (''Campagna Rilevamento Beni Culturali del territorio''), s katerimi so hoteli predvsem dopolniti in popraviti Luiso Banti in njen katalog ter izdelati tipologijo rudarske obdelave kamna v rimskem času, saj je tehnika lomljenja iz rimskega časa specifična in jo tako lahko ločimo od srednjeveške. V tem času je začel s svojimi raziskavami tudi italijanski arheolog Enrico Dolci, ki je na tem področju aktiven še danes. V 90-ih pa se je predvsem za področje arheologije srednjega veka in Carrare uveljavila Kristiane Klapisch-Zuber.

 

== Kamnolom ==