Visoko barje: Razlika med redakcijama

[[Slika:Torfmoos Schwingdecke.jpg|thumb|300px|[[Šotni mah]] (''Sphagnum'' spp.) na visokem barju]]

 

Pri visokem barju stika s podtalnico ni in so rastline, kar se preskrbe z vodo tiče, odvisne izključno od s hranili revno padavinsko vodo. Takšne razmere prenese le malokatera rastlina, zato je rastlinstvo visokih barij specifično in se možno razlikuje od rastlinstva okolice. Nekatera visoka barja porašča zgolj [[zelišče|zeliščna]] in [[mah]]ovna plast, v najboljšem primeru pa na njih naletimo na večje ali manjše otoke [[rušje|rušja]]. Na samem robu barja se običajno rušju priključi [[smreka]], ki pa je zaradi mineralno revne šotne plasti slabo razvita in pritlikava.

 

[[Šotni mah]] ima svojevrstno sposobnost, da navzgor stalno priraščajo mladi poganjki, spodnji deli pa se postopoma spreminjajo v [[šota|šoto]]. Na ta način se plast šote debeli, celotno barje pa se dviguje nad okolico. Tako rastline izgubijo stik s podtalnico, kar prenese la malokatera rastlina. Šotni mah zrase na leto 7 do 10 mm, v 10 letih se ustvari približno 1 cm debela plast šote. Rastlinske in živalske ostanke razkrajajoča [[huminska kislina]] rjavo obarva vodo v barjanskih okencih. Zaradi velike količine vode razvoj življenja na visokem barju spomladi v primerjavi z okolico kasni, jeseni pa se zaradi toplotnoizolacijskega učinka življenje nekoliko podaljšuje.

 

 

Botanične analize so pokazale, da je mogoče na enem samem visokem barju najti poleg ombotrofnih rastlin (takih, ki se hranijo le z deževnico), tudi rastline, ki se hranijo z rudninsko vodo, ne glede na to, ali se nahaja v barju kot podtalnica ali pa vanj priteka kot površinska voda. Na visokem barju lahko uspeva tudi kaka [[nizko barje|nizkobarjanska]] rastlina, ker je na njenem rastišču po naključju nekaj več [[dušik]]a.

Rastline na visokih barjih so kisloljubne vrste. Vodne razmere barja so spremenljive, saj so rastline lahko poplavljene, tiste na vrhu šotnih kupov pa so pogosto izpostavljene sušnim razmeram. Prevladujejo vodoljubne in vlagoljubne vrste. Vendar so se nekatere rastline prilagodile na nadolgotrajnejšo sušo s kseromorfno zgradbo [[raslinski list|listov]] ali pa so sposobne preko listov vpijati padavinsko vodo. Temperaturna nihanja barja so velika - površina barja se ob sončnem vremenu segreje do 50ºC, ponoči pa se zelo ohladi. Rastline visokih barij so zaradi posebnih razmer ozki specalisti, ki uspevajo le tu in se močno razlikujejo od rastlinstva okolice.

 

Visoka barja so s stališča varovanja narave dragocena naravna vrednota. Zaradi značilnih življenjskih razmer so se nanje prilagodile le redke vrste. Visoka barja predstavljajo edinstveni [[ekosistem]], kjer najdejo svoj življenjski prostor številne redke in [[ogrožena vrsta|ogrožene rastlinske in živalske vrste]], ki prispevajo k [[biodiverziteta|biodiverziteti]]. Barja omogočajo preučevanje razvoja rastlinstva v preteklosti, ker se deli rastlin ohranjajo v šoti več tisočletij. Na podlagi analize [[pelod]]nih zrn iz različnih globin se da ugotoviti, katere rastline so v preteklosti uspevale na tem območju.

 

Visoka barja so občutljiva za vnos rudninske vode in dušikovih spojin.

 

[[Slika:Kozlerjev--gozd.JPG|thumb|300px|[[Kozlerjeva gošča]] je največji (20 ha) velik gozdnati ostanek visokega barja na [[Ljubljansko barje|Ljubljanskem barju]]]]

Ime visoko barje ni povezano z [[nadmorska višina|nadmorsko višino]], čeprav so danes pri nas najlepša barja v višje ležečih predelih na [[Pokljuka|Pokljuki]], [[Jelovica|Jelovici]] in na [[Pohorje|Pohorju]].

Ostanki nekdanjega visokega barja so danes vidni tudi na [[Ljubljansko barje|Ljubljanskem barju]] večinoma kot gozdički breze in rdečega bora. Preden so ga osušili, so bila to najjužnejša in najnižje ležeča visoka barja v srednji [[Evropi]]. Ob izsuševanju so z barja porezali ogromne količine šote, kar je povzročilo izumrtje mnogih predstavnikov barjanskega rastlinstva.

 

* [[Barje]]