Cerkev (organizacija): Razlika med redakcijama

Beseda '''Cerkev''' (pisana z veliko začetnico) označuje skupnost [[kristjan|kristjanov]] in izhaja iz [[grščina|grške]] besede ''{{jezik-el2|κυριακων}}: ''kyriakon'', ki pomeni »pripadajoči Gospodu«, oz. iz nekoliko kasnejše grške besede ''{{jezik-el2|κυρικόν}}: ''kyrikon'' (okrajšava za ''{{jezik-el2|κυρικόν δώμα}}: ''kyrikon doma''), ki pomeni »Gospodova hiša«. [[Latinščina]] in za njo [[romanski jeziki]] so za isto stvarnost uporabili grško besedo ''{{jezik-el2|εκκλησια}}: ''ekklesia'', ki označuje »zbor« oz. »skupnost«.

* Cerkev kot skupnost kristjanov skupaj z njenim ustanoviteljem Jezusom Kristusom: V tem najširšem pomenu besede Cerkev sestavljajo [[Jezus Kristus|Jezus Kristus]] kot njena »glava« ter umrli kristjani in danes živeči verniki kot njeni »udje« ali člani. Po katoliškem in pravoslavnem nauku so umrli člani Cerkve bodisi pridruženi občestvu svetnikov v nebesih ali pa so še v procesu očiščevanja v vicah. Danes živeči kristjani so večinoma pripadniki [[Rimokatoliška cerkev|Rimskokatoliške Cerkve]], [[pravoslavje|pravoslavnih]] Cerkva ali [[evangeličaniEvangeličanska Cerkev|evangeličanskih]] oziroma [[protestant]]skih cerkvenih skupnosti.

Najprej kratko pojasnilo: kjer ni razvidno drugače, od tu dalje govorimo o Cerkvi v prvem izmed zgoraj navedenih pomenov, torej o skupnosti kristjanov skupaj z njenim ustanoviteljem [[Jezus Kristus|Jezusom Kristusom]].

Čas pred Kristusovim rojstvom v [[Betlehem]]u je bil s stališča Cerkve čas priprave na prihod [[Odrešenik]]a, ki je s svojim učlovečenjem ter še zlasti s svojim učenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem rešil ljudi greha in pogubljenja. Da bi se po njegovem vnebohodu in prihodu [[Sveti duhDuh|Svetega Duha]] na [[binkošti]] to delo nadaljevalo, je zbral skupino dvanajstih apostolov in ustanovil Cerkev z vsemi njenimi bistvenimi strukturami ter ji zaupal naloge učenja, posvečevanja in vodenja v zadevah vere in moralnega življenja, pa tudi nalogo pomagati revnim. Najprej [[apostol]]i in potem njihovi nasledniki [[škof]]je so zato skozi stoletja ob pomoči Svetega Duha prečiščevali spoznanja o Bogu in človeku ter jih skušali opredeliti na raznih koncilih[[koncil]]ih, ki so zasedanja večjega števila škofov kot voditeljev krajevnih Cerkva. Ta nauk so škofje ter njihovi sodelavci duhovniki[[duhovnik]]i in diakoni[[diakon]]i širili, ga utrjevali, razvijali in dopolnjevali v skladu z zahtevami spreminjajočih se časov, kot se to dogaja tudi danes. Obenem je Cerkev vedno skrbela za bogoslužje in molitev ter podeljevala [[zakrament|zakramente]], ki so vidna znamenja nevidne Božje milosti. V skladu s konkretnimi možnostmi je skrbela tudi za dobrodelnost.

Že od prvih začetkov so bile posamezne krajevne Cerkve med seboj povezane ne le z duhovnimi vezmi, ampak tudi v zadevah nauka in ureditve. Med njimi je prihajalo tudi do trenj, ki so se sčasoma zaostrovala med drugim zaradi kulturne različnosti posameznih krajevnih Cerkva. Tako je v 11. stoletju prišlo do velikega [[velika shizma|razkola]] med vzhodnimi ali pravoslavnimi ter zahodno ali Rimskokatoliško Cerkvijo. Do drugega večjega razkola je prišlo znotraj Rimskokatoliške Cerkve v 16. stoletju, ko je nemški reformator [[Martin Luther]] v svoji sicer hvalevredni zahtevi po prenovi Cerkve šel tako daleč, da je zavrgel pomemben del katoliškega nauka in ureditve. Tako je nastala krščanska skupnost, ki se je od tedaj delila še naprej in predstavlja danes veliko družino evangeličanskih oz. protestantskih cerkvenih skupnosti. V 20. stoletju je najprej med nekatoliškimi kristjani nastalo živo [[ekumensko gibanje]], ki ima za cilj obnovitev edinosti med vsemi kristjani. Cerkve so se začele bolj zavedati tragičnosti medsebojne razdeljenosti in odkrivati, da je več tega, kar jim je skupno, kot onega, kar jih deli. Danes je splošno sprejeto spoznanje, da je do razkolov prihajalo zaradi krivde ljudi na obeh straneh. Velik korak v ekumenskem prizadevanju je naredil [[2. vatikanski koncil]], ki je na svojem zasedanju 21. novembra [[1964]] sprejel Odlok o [[ekumenizem|ekumenizmu]] in mu tako dal še močnejši zagon.

* Včasih se izraz »Cerkev« nepravilno uporablja kot sopomenka za »[[kler]]« oziroma za tisto skupino oseb, ki je razen zakramenta krsta prejela tudi zakrament svetega reda (diakonsko, mašniško oz. škofovsko [[duhovniško posvečenje|posvečenje]]).