Fran Govekar: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m +
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
'''Fran Govekar''', [[Slovenci|slovenski]] [[pisatelj]], [[dramatik]] in [[kulturni delavec]], * [[9. december]] [[1871]], [[Ig]] † [[31. marec]] [[1949]], [[Ljubljana]].
 
== Življenjepis ==
V [[Slovenija|Sloveniji]] je uveljavil [[Naturalizem|naturalistični]] slog po vzoru [[Emile Zola|Emila Zolaja]]. Njegovo najbolj znano delo je ''V krvi'' ([[1896]]).
Rodil se je 1871 na Igu v učiteljski družini. Na Dunaju je s pomočjo [[Knafljeva štipendija|Knafljeve štipendije]] študiral medicino, vendar je študij po osmih semestrih opustil. Leta 1897 se je vrnil v Ljubljano in postal eden glavnih urednikov [[Slovenski narod|''Slovenskega naroda'']]. K sodelovanju je vabil tudi mlajše pisatelje, med njimi [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]]. Leta 1901 se je zaposlil kot magistratni uradnik, kar je ostal do 1931. Medtem je urejal tudi revijo ''Slovan'' in bil gledališki intendant s podporo tedanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Javemu mnenju navljub je namesto Cankarjevih dram uprizarjal svoje, zato je moral 1906 zaradi nepriljubljenosti odstopiti. Umrl je v Ljubljani 1949.
 
Velja za načelnega in praktičnega začetnika naturalizma v slovenskem slovstvu. Okoli 1895 je po [[Emile Zola|Zolajevem]] in francoskem zgledu razglasil ti. novo strujo. Sočasno je v slovensko slovstvo uvedel ideje naturalistične smeri, npr. alkoholizem, nemoralnost, dednost.
 
== Dela ==
povest ''Sama svoja'' (1895), ''O te ženske!'' in roman ''V krvi'' (1896).
 
== V krvi ==
Roman ''V krvi'' je poskus [[Naturalizem|naturalističnega]] romana, ki pa se od svojega vzornika (''Nana'', Emile Zola) močno razlikuje. Medtem ko Zola upošteva tri vplive determiniranosti - dednost, okolje in čas, se Govekar kot navdušen študent anatomije omeji le na podedovane lastnosti. Močna pa je kritika meščanske družbe, F. Bohanec pravi, da "Slovenci do Govekarjevega romana nismo imeli tako ostre in žgoče kritike mladega nastajajočega slovenskega meščanstva." Ravno tako v nasprotju z naturalizmom obsoja zaznamovane z dednostjo, namesto da bi jih opisoval s sočutjem. Glavna junakinja v romanu, Tončka, je hči loteristke in javne grešnice; zaradi lepote se bogato poroči, nato se pusti zapeljati lažnivcu in na koncu pristane na dnu kot izgubljena dunajska prostitutka. Zaveda se svojega propada in svoje zaznamovanosti po materini strani.
 
== Glej tudi ==