Leninizem: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran: {{working}} '''Leninizem''' je oznaka razumevanja družbeno-političnih problemov sveta in njegovega razvoja, kot ga je videl V. I. Lenin. Pravzaprav je to njegova interpretaci... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 10:
== Leninova misel ==
[[Paradigma]] leninizma se glasi, da »brez revolucionarne teorije ni revolucionarnega gibanja«. Za Lenina je bila zato organizacija partije izjemnega pomena in je bila zanj osnovna predpostavka uspešnega boja proletariata zoper [[buržoazija|buržoazijo]]. Tako se je zoperstavil teoriji spontanosti v mednarodnem delavskem gibanju in je zahteval močno partijo, vodilno moč delavskega razreda. Dolžnost pripadnikov organizacije je, da organizirajo in vodijo množice. Tako stališče je nasprotno mnenjem, da naj organizacija v imenu množice bori za socialistične cilje. Njegovo razumevanje partije je vključevalo principe demokratičnega centralizma in širokega izmenjevanja stališč znotraj tega okvira. O politični partiji je pisal v pomembnih delih, kot so Kaj storiti (1902), Korak naprej, dva koraka nazaj (1904), Otroška bolezen levičarstva v komunizmu (1920).
O socialistični revoluciji je pisal zlasti s stališča, kako naj uspe v nerazviti kapitalistično urejeni družbi. V kolikor so razredni antagonizmi v družbi zaostreni in mednarodne razmere konfliktne, lahko proletariat po Leninovem mnenju zmaga in prične s socialističnim prevratom, čeprav utegne to zahtevati nadčloveško požrtvovalnost. Najbližji zaveznik proletariatu so siromašni kmetje. Posebno pomembni so njegovi teoretični poudarki glede socialistične revolucije in diktature proletariata. Najbolj znano delo o tem nosi naslov Taktiki socialdemokracije v demokratični revoluciji (1905).
Ključno vprašanje diktature proletariata je po Leninu ustvarjanje tipa družbene organizacije, v kateri bo oblast v rokah delavnega ljudstva in ne obratno, torej da bo oblast nad proletarci. V tem smislu nadaljuje Marxovo in Engelsovo misel o tem, da mora država v socializmu odmreti. Prav zato je v začetku revolucije večkrat poudarjal pomen neposrednega upravljanja prek komun. Lenin se je tako postavil zoper dve socialistični interpretaciji tega vprašanja. Zavrnil je socialdemoratsko teorijo o čistem demokratizmu in in birokratsko-etatistično teorijo, ki je stremela k diktaturi birokracije. O tem je največ med drugim pisal v Država in revolucija (1917) in Narodne naloge sovjetske oblasti (1918).
V kontekstu narodnega vprašanja je zahteval popolno enakost vseh narodov, prav tako glede samoopredelitve in odcepitve narodov. Menil je namreč, da samo popolna afirmacija takih stališč zagotavlja uspešno borbo zoper vse vrste nacionalizmov in uresničenjem težnje združitve delavcev vseh narodnosti v mednarodno skupnost. Najbolj pomembna dela s tega področja so Nacionalno vprašanje v našem programu (1903), Kritični zapisi o nacionalnem vprašanju (1923) in Socialistična revolucija ter pravica narodov do samoopredelitve.
V delih, kot sta Razvoj kapitalizma v Rusiji (1899) in Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma (1917), je razdelal gospodarsko in politično bistvo imperialistične faze kapitalizma, pri čemer je pokazal, da je to monopolistični kapitalizem, za katerega je značilna koncentracija industrijske proizvodnje, razumevanje sveta kot nedeljivega tržišča, izvoz kapitala, vladavina in ustanavljanje mednarodnih monopolističnih zvez kapitalistov, da bi si razdelili svet.
| |||