Grad Mirna: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Odstranjevanje celotne vsebine strani |
vrnitev na zadnje urejanje uporabnika IP 213 |
||
Vrstica 1:
'''Grad Mirna''' je [[grad]] na [[Dolenjska|Dolenjskem]], ob sotočju [[reka|rek]] [[Mirna|Mirne]] in [[Vejerščica|Vejerščice]], na podaljšanem rebru hriba Gorenjske gore na nadmorski višini 263 m.
== Zgodovina ==
Grad Mirna, eden lepših in redkih obnovljenih kulturnih spomenikov srednjeveške arhitekture na Slovenskem, se je razvil na osnovah nekdanjega halštatskega [[gradišče|gradišča]]. Zaznamovala so ga vsa zgodovinska obdobja od [[antika|rimskih časov]], preko [[srednji vek|zgodnjega in visokega srednjega veka]] do konca 19. stoletja. Srednjeveški grad pa je najbrž nastal že proti koncu [[11. stoletje|11. stoletja]]. V pisnih virih se prvič pojavi leta [[1165]], nato [[1180]] in [[1250]]. Na gradu je gospodaril rod po gradu imenovanih [[ministerial]]ov, plemenitih [[Mirenski]]h. Leta [[1228]] je prešel v roke [[oglejski patriarh|oglejskih patriarhov]], leta [[1365]] pa so grad kupili [[Celjski grofje]]. Po izumrtju Celjanov leta [[1456]] je grad prešel v [[Habsburžani|habsburško posest]], kot [[deželnoknežji fevd]] pa so ga upravljali baroni [[Auerspergi]] (''Turjaški''). Kasneje so se lastniki hitro menjavali. V začetku 17. stoletja je prešla grajska posest v roke grofom Erdödijem, Wazenbergom, Paradeiserjem, [[Rafael Caraduzzi|grofu Rafaelu Caraduzziju]], grofom Lambergom in Gallom. Sredi 19. stoletja je iz plemiških prešel v meščanske roke. V [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]], decembra [[1942]], pa je bil grad požgan. Po vojni so grad še večkrat minirali in skoraj povsem porušili.
== Stavbni razvoj gradu ==
Stavbni razvoj gradu je potekal skozi več zgodovinskih obdobij in faz. Kot najstarejši del gradu se kaže nekdanja [[visoka romanska hiša]], ki tvori danes jugovzhodni vogal osrednjega [[palacij]]a. Trinadstropna hiša na pravokotnem tlorisu je nastala že v drugi polovici 11. stoletja. V drugi polovici [[13. stoletje|13. stoletja]] pa je verjetno nastal na kvadratnem tlorisu samostojni stolp, ki je stal pod romansko stolpasto hišo. Služil je tako obrambnim kot stanovanjskim namenom. Ko je leta [[1365]] v celoti prešel v posest Celjskih grofov, so prvotno visoko hišo temeljito razširili in predelali v obsežen dvonadstropni [[gotika|visokogotski]] palacij. Stavbo so okrasili s kvalitetnimi kamnoseško obdelanimi stavbnimi členi. Zaradi povečane nevarnosti [[turški vpadi|turških vpadov]], so grad v prvi polovici [[16. stoletje|16. stoletja]] utrdili z obsežnim obzidnim pasom, ki je obdal osrednji palacij in izpostavljeni stolp iz 13. stoletja. Novo [[obzidje]] so na enem vogalu zaščitili s polkrožnim stolpom, znotraj obzidja pa so uredili lesene obrambne hodnike. Prav tako pa so z obzidjem in stolpi utrdili tudi pristavo pod gradom. Po prenehanju nevarnostjo turških vpadov je grad doživel ponoven razcvet. Leta [[1646]] je grof Rafael Carduzzi preuredil grad v gubernijsko podeželsko rezidenco in pri tem temeljito prezidal staro srednjeveško trdnjavo v novo [[renesansa|renesančno arhitekturo]] z arkadnimi sistemi italijanske umetnostne šole. Sredi [[18. stoletje|18. stoletja]] je bila prizidana gradu v severnem zunanjem kotu med vzhodnim obzidjem in oglatim stolpom grajska [[kapela]] s kvalitetno notranjo opremo, spodnjo romansko kapelo pa so podrli. Novo grajsko kapelo je dala prizidati, domnevno po načrtih iz kroga baročnega arhitekta [[Candid Zulliani|Candida Zullianija]], družina Gall. Reprezentančne notranje prostore v osrednjem palaciju pa so okrasili s serijo velikih [[barok|baročnih]] oljnih slik, ki so deloma delo beneškega slikarja [[Nicolo Grassi|Nicola Grassija]]. V takšni podobi je grad ostal vse do leta [[1942]], ko so ga požgali [[partizan]]i. Leta [[1962]] je razvalino gradu dobil v 99-letno uporabo, leta 1965 pa še dovoljneje za obnovo, [[Marko Marin]], ki vodi in večinoma tudi sam financira obnovo še danes.
== Notranja oprema gradu ==
V prvem nadstropju palacija je bila urejena spodnja jedilnica, ki so jo v 18. stoletju krasili štirje veliki portreti [[Karel VI.|cesarja Karla VI.]] in cesarice Elizabete ter [[Jožef I.|cesarja Jožefa I.]] in cesarice Amalije. Portreti, ki so bili vsi opremljeni z dragocenimi okvirji, so krasili tudi sosednje prostore. Stari arhivski viri omenjajo še portrete cesarja Leopolda in njegove soproge ter barona Ferdinanda Ernesta Galla, njegove soproge in sinov. Umetnostno pomembnih pa je bilo zlasti 11 velikih oljnih slik, s katerimi so opremili dve izmed petih med seboj krožno povezanih soban v reprezentančnem drugem nadstropju: 4 slike v Tiepolovi tradiciji s prizori iz Jakobove zgodbe, ki jih je mogoče pripisati beneškemu slikarju Nicolu Grassiju in 7 slik z antičnimi prizori v beneški maniri. Med požigom gradu leta 1942 je zgorela vsa pohištvena oprema, z izjemo dragocenih velikih oljnih slik, ki so brez sledu izginile.
== Glej tudi ==
* [[seznam gradov na Slovenskem]]
== Viri ==
* Jakič, Ivan. ''Vsi slovenski gradovi : Leksikon slovenske grajske zapuščine''. Ljubljana, 1997.
* Kos, Dušan. ''Med gradom in mestom : Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja''. Ljubljana, 1994.
* Sapač, Igor. ''Grad Mirna : arhitekturni vodnik''. Mirna, 2002.
* ''Speča lepotica : Revija za obnovo gradu na Mirni''. Mirna, 1993-.
* Topole, Maja. ''Mirnska dolina : regionalna geografija porečja Mirne na Dolenjskem''. Ljubljana, 1998.
[[Kategorija:Gradovi v Sloveniji]]
| |||