Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
slog |
||
Vrstica 1:
'''Pokristjanjevanje [[Alpski Slovani|Alpskih Slovanov]]''' se je začelo že v 8. stoletju. To delo so menihi in duhovniki upravljali postopoma. Slovane severno od Drave so pokristjanjevali iz središča v [[Salzburg]]u, [[Slovani|Slovane]] južno od [[Drava|Drave]] pa iz [[Oglej]]a.
{{v delu}}
==
[[Slika:Gospasveta.jpg|thumb|Cerkev [[Gospa Sveta
Širjenje krščanstva v [[Vzhodne Alpe]] je povezano z priznanjem nadoblasti [[Bavarci|Bavarske]], ki pa je bila od leta [[743]] pod vplivom krščanske [[Franki|Frankovske države]].
Po smrti kneza [[Borut]]a je prvi krščanski [[karantanski knez]] postal njegov sin [[knez Gorazd|Gorazd]], ki so ga na Bavarskem, v času ko je bil tam kot talec, vzgojili v kristjana. Po treh letih vladanja, je Gorazd umrl. Nasledil ga je njegov bratranec [[Hotimir]] (vladanje 752-769). Z njim je v [[Karantanija|Karantanijo]] prišel tudi prvi [[duhovnik]], ki je začel oznanjati krščansko vero. Večina duhovnikov je prihajala iz [[Salzburg]]a.
Krščanstvo se je širilo postopoma in je bilo tesno povezano z dejstvom, da mora vero najprej sprejeti knez in njegova družina in šele takrat bojo lahko uspeli z ljudstvom. Začeli so zidati [[samostan]]e in in [[cerkev|cerkve]]. [[Karantanija|Karantanci]] so se širjenju krščanstva sprva uspešno upirali, vendar so bili zatrti. Misijonska dejavnost se je še stopnjevala. Naloga misijonarjev je bila,
▲Krščanstvo se je širilo postopoma in je bilo tesno povezano z dejstvom, da mora vero najprej sprejeti knez in njegova družina in šele takrat bojo lahko uspeli z ljudstvom. Začeli so zidati [[samostan]]e in in [[cerkev|cerkve]]. [[Karantanija|Karantanci]] so se širjenju krščanstva upirali, vendar so bili zatrti. Misijonska dejavnost se je še stopnjevala. Naloga misijonarjev je bila ,''da se neverni rod Slovanov pripelje na pot resnice''. Širjenje je potekalo v domačem jeziku.
== Pokrajinski škof Modest ==
Tja ga je poslal škof [[Virgil]]. Dal mu je dovoljenje,
== Pokristjanjevanje južno od Drave ==
▲[[Slika:Gospasveta.jpg|thumb|Gospa Sveta, danes pomembna cerkev na Koroškem]]
Južno od Drave so vero širili duhovniki iz [[Oglej]]a. O načinu pokristjanjevanja so se dogovorili leta [[796]] v vojaškem taboru na pohodu proti [[Avari|Avarom]]. Posveta so se udeležili tudei nekateri duhovniki iz [[Salzburg]]a (območje severno od Drave) med katerimi je bil tudi njihov [[škof Arn]]. Po koncu avarskih vojnah je oglejska cerkev začela delovati po dogovorjenih načelih na območju južno od Drave torej v [[Karniola|Karnioli]] in v [[Panonija|Panoniji]].
Vrstica 20 ⟶ 18:
== Krst ==
Takratni potek [[krst]]a je leta [[811]] podrobno opisal opisal [[Seznam Oglejskih patriarhov|oglejski patriarh]] [[Maksencij]]. Sprejeli so ga lahko letisti, ki so bili dobro poučeni o [[krščanstvo|krščanski veri]], ter so lahko samostojno, brez prisile, povedali, da verujejo v [[Kristus]]a. Prav zaradi tega je širjenje krščanstva potekalo v domačem jeziku. Obred se je začel s tem, da je krščenec dobil [[sol]] v usta, duhovnik pa mu je pihnil skozi nos. Po koncu prvega dela obreda so ga izprašali in odpovedati se je moral grehu. Nato so ga trikrat potopili v vodo ter ga mazilili z [[Krizma|svetim oljem]].
Krst v takratnem obdobju je opisal tudi slovenski pesnik [[France Prešeren]] v 3. delu znamenite domovinske pesnitve ''[[Krst pri Savici]]''.
Vrstica 27 ⟶ 25:
[[Slika:Sticna2.JPG|thumb|[[Cistercijanski samostan Stična]]]]
Pri širjenju krščanstva so imeli pomembno nalogo samostani. Med njimi je bil samostan svetega Ivana pri izviru Timave, ki so ga obiskovali številni slovenski verniki. Med drugim so ustanovili cistercijanski samostan v Stični ([[1132]]), samostan v [[Kostanjevica na Krki|Kostanjevici na Krki]] ([[1234]]), in še samostana v [[Vatrinje|Vetrinju]] na [[Koaroška|Koroškem]] in [[Monoštr]]u v [[Porabje|Porabju]].
Vrstica 34 ⟶ 30:
*Karmen Simončič Mervic, Stari svet. Zgodovina za 7. razred devetletne OŠ, Modrijan, [[Ljubljana]] 2003,
*Zbirka ilustrirana zgodovina Slovencev za otroke, Timotej Knifc in Rudi Skočir, Tu bo naš dom, Založba mladika, [[Ljubljana]], 1997
| |||