Oskijščina: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tone (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Jalen (pogovor | prispevki)
slog, notranje povezave
Vrstica 1:
'''Oskijščina''' je izumrl jezik antične Italije. Skupaj z [[umbrijščina|umbrijskim jezikom]] predstavlja osko-umbrijsko vejo [[italski jeziki|italskih jezikov]]; drugo vejo tvorita [[latinščina|latinski]] in faliskijski jezik.
 
Oski (lat. ''Osci'', gr. ''Opikoi''), zgodnjeitalsko (indoevropsko) ljudstvo, je skupno ime vseh tistih italskih plemen, ki so živela južno od Lacija[[Lacij]]a in so se naselila pretežno v Kampaniji. Uporabljali so lastno, iz etrurščineetruščanščine prirejeno pisavo. Ko so jih izrinili Sabeli, se je njihovo ime v Kampaniji in drugod ohranilo in sčasoma so začeli z njim imenovati zelo podoben jezik priseljencev. Ljudstva Samniti, Frentani, Kampanijci, Lukanci, Bruti, Mamertini in Apulijci so vsa govorila jezike oskijskega tipa.
 
V samnitskih vojnah so [[Rimljani]] strli jedro oskiške moči in proti koncu republike je izginil tudi njihov z [[latinščina|latinščino]] sorodni jezik. Še najdaljnajdlje se je oskijščina ohranila v okolici [[Pompeji|Pompejev]], tamkjer so jo govorili vse do njihovega propada leta 79.
 
Ohranjenih je nad 200 napisov od 4. st. pr. n. št. do 1. st. po n. št., ki so napisana v oskiških narečjih. Najbolj znana sta Tabula Bantina, ki vsebuje mestne predpise, in Cippus Abellanus, pogodba o uporabi svetišča.
 
===Primer besedila v oskijščini===