Skozi vsa trideseta leta je objavljala vrsto strokovnih poročil in ocen v revije [[Ženski svet]], [[Modra ptica|Modro ptico]], [[Zvon|Ljubljanski zvon]], [[Mentor]], [[Slovenski jezik]].
V letih 1945-19471945–1947 je kot [[Uradnik|uradnica]] službovala v različnih manjših krajih po Sloveniji, med leti 1947-19561947–1956 je poučevala na poljanski [[Gimnazija|gimnaziji]], potem na učiteljišču oz. na pedagoški gimnaziji do upokojitve leta 1968. Prevajala je iz češčine in italijanščine. V petdesetih letih je bila tudi [[Lektor|lektorica]] za italijanščino na univerzi, med leti 1954–1964 je vodila na Višji pedagoški šoli [[Seminar|seminarje]] iz [[Slovenska književnost|slovenske književnosti]]. Tudi po upokojitvi je ostala zelo aktivna in še naprej poučevala italijanščino na [[Teološka fakulteta v Ljubljani|Teološki fakulteti]] in na poljanski gimnaziji. Že med vojno je napisala tri učbenike italijanskega jezika Libro italiano (1941–43) in pred upokojitvijo še Parliamo italiano (1965). Manjše skupine mladih je tudi kot upokojenka poučevala italijanščino kar na domu. Najbolj je poznana po književni teoriji Besedna umetnost, tako učbenik kot antologija primerov sta doživela več ponatisov.