Zvezda pritlikavka

1. Rjava pritlikavka:

Rjava pritlikavka je gosti astronomski objekt, ki ima maso med 13 in 75 masami Jupitra in je vmesna stopnja razvoja med planeti in zvezdami, podobno velja tudi za procese, ki se odvijajo v njihovih notranjostih. Rjave pritlikavke so bolj masivni objekti kot veliki plinski orjaki (Jupiter, Saturn, Uran in Neptun) in manj masivnejši kot zvezde rdeče pritlikavke. Spektralni razredi, ki so določeni za zvezde, v ožjem smislu niso uporabni za rjave pritlikavke, kjer pravzaprav niso zvezde. Pri temperaturah od 1800 do 2000°K pripada na podlagi opazovanj na področje L- in M-zvezd, kjer so optične lastnosti odvisne od temperature in notranje sestave. Spektralne razrede uporabimo tudi za rjave pritlikavke, pri čemer ne podajo nobenega podatka o njihovi masi, temveč podajo samo o kombinaciji med maso in njihovo starostjo. Masivna mlada rjava pritlikavka začne svojo pot razvoja na področju razreda M pri približno 2900°K in preleti vse poznejše M- in L-tipe, lažje pritlikavke pa že od začetka štartajo svojo pot v poznejšem spektralnem tipu. Spodnja vrednost ni natančno določena, a po predvidevanjih leži med L2 in L4, pri tem se temperature gibljejo med 1800 do 2000°K. Pri poznejših, hladnejši razvojni tipi se zagotovo veljajo za rjave pritlikavke. Za hladnejše rjave pritlikavke kot npr. Gliese 229B s temperaturo približno 950°K je bil vpeljan še novi T – tip, ki s temperaturami pod približno 1450°K ni več uporaben za zvezde. Za to temperaturno področje so za spekter teh zvezd značilne poudarjene metanove linije, imenujejo rjave pritlikavke od T – tipa pogosto tudi metanove pritlikavke. Ta čas najhladnejša rjava pritlikavka, 2MASS J0415-0935, kaže pri temperaturah od 600 do 750°K kot T9 pritlikavka odstopanja od ostalih T-pritlikavk, tako, da bodo pri poznejšem odkrivanju odkrili in vpeljali še druge spektralne razrede. Pred 2MASS J0415-0935 je veljal Gliese 570D s približno 800°K kot najhladnejša znana pritlikavka.

2. Rdeča pritlikavka:

Rdeče pritlikavke so najmanjše aktivne zvezde. Rdeče pritlikavke so zvezde glavne veje spektralnega tipa M. Njihova masa je manjša od mase našega Sonca, a znaša najmanj 8 - 9 % sončeve mase, kajti pri manjši masi jedrska fuzija (zlivanje vodika v helij) ne steče. Rdeče pritlikavke so hladnejše kot sonce, zato sevajo več svetlobe v rdečem predelu barvnega spektra. Njihova absolutna magnituda (beri svetlost) je občutno manjša od svetlosti našega Sonca. Proksima („najbližja“) Kentavra je rdeča pritlikavka, a četudi je to nam najbližja zvezda (po Soncu), je s samim očesom ne moremo opazovati. Ker te zvezde počasneje porabijo jedrsko gorivo za zlivanje atomskih jeder, vodik in helij, manjše kot so večjo življenjsko dobo imajo. Ker Sonce porabi svoje gorivo v približno 10 milijardah let, lahko rdeče pritlikavke svetijo dlje kot 100 milijard let. Rdeče pritlikavke so najpogostejše zvezde v naši galaksiji, ki ji pravimo Rimska cesta. Približno 70 % zvezd pripada tej kategoriji.

3. Rumena pritlikavka:

Rumena pritlikavka je zvezda glavne veje, ki je po masi in velikosti podobna Soncu. Sonce pripada skupini rumenih pritlikavk, ki so – v nasprotju izrazu bela pritlikavka ali rdeča orjakinja – ni noben fiksen (nespremenljiv) izraz. Ta imenski izraz je vzet zaradi relativno majhne velikosti teh povprečnih zvezd v primerjavi z rdečimi orjakinjami, in so rumene barve. Ta je tipična za površinsko temperaturo približno 5500°K in ustreza spektralnemu razredu G.

4. bela pritlikavka:

Bela pritlikavka je v primerjavi z drugimi zvezdami manjša in bolj vroča zvezda in predstavlja razvojno stopnjo zvezde, ki ima manj kot 1,4 Sončevih mas, potem, ko prenehajo jedrske reakcije in so odpihnjene zunanje, redkejše plinaste plasti zvezde. Razvije se iz rdeče orjakinje, ki je izvrgel zunanje plasti, tako da ostane vroče zvezdino jedro. Med maso 1,4 in 3 Sončevimi masami namesto njih nastanejo nevtronske zvezde, če je masa še večja pa črna luknja. Bele pritlikavke imajo premer od nekaj tisoč do približno 10.000 (12760 km ima Zemlja). Njihova površinska temperatura na začetku znaša med 10.000 in 100.000°, kar ima za posledico, da so te zvezde bele barve. Ker ne posedujejo več izvora energije, se počasi ohladijo po nekaj milijardah let v črne pritlikavke. Bele pritlikavke so v večini sestavljene iz ogljika, dušika in kisika, ki nastanejo z zlivanjem jeder. Njihova gostota znaša eno tono na kubični centimeter. Pod tem pritiskom se plin nahaja v obliki degenerirane snovi. Bela pritlikavka doseže stabilno ravnovesje, ki je posledica Paulijevega principa. Potem se lahko največ dva elektrona zvezdne plazme nahajata v istem stanju. Kot posledica kvantne mehanike tvorijo možne energijske vrednosti eno lestev (stopnjevanje), deren Sprossenabstand pri zmanjševanju zvezdine prostornine narašča. Potem, ko so vse energijske vrednosti spodnjih nivojev zasedene, morajo pri kompresiji (stiskanju) elektroni ustrezati zgornjem delu lestve. Ta fenomen vodi k protipritisku, ki lahko vzdrži gravitacijski pritisk. Če je masa zvezde večja od 1,44 sončevih mas (Čandraskejeva limita), potem to ravnovesje ni mogoče, in zvezda se še naprej seseda v nevtronsko zvezdo ali črno luknjo. Pozornosti vredno je dejstvo, da je tipičen premer bele pritlikavke odvisen od elektronske mase, kjer ima astronomska velikost neposredno funkcijo mikrokozmične naravne konstante. Stabilnost (beri ravnovesje) nevtronske zvezde temelji na podobnem Paulijevem; v tem primeru so v igri namesto elektronov nevtroni (nevtralni delci, ki so skupek elektronov in protonov). Bele pritlikavke lahko vodijo, če so del tesnega dvozvezdnega sistema, v nove ali pa končajo kot supernove.

--Edmoon 12:15, 14 feb. 2005 (CET)