Nepravilni satelit: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tone (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
+
Vrstica 40:
** bližnje srečanje med prihajajočim dvojnim sistemom teles in planetom (ali obstoječim naravnim satelitom), kar povzroči da je zajeto eno od teles dvojnega sistema. Ta scenarij je najbolj verjeten za [[Triton (luna)|Triton]]<ref name="Agnor06">{{cite journal |author=C.B. Agnor, D.P. Hamilton |title=''Neptunovo zajetje njegove lune Triton v gravitacijskem srečanju dvojnega sistema s planetom'' (''Neptune's capture of its moon Triton in a binary-planet gravitational encounter'') |journal=Nature |year=2006 |volume=441 |pages=192 |url=http://adsabs.harvard.edu/cgi-bin/nph-bib_query?bibcode=2006Natur.441..192A&amp;db_key=AST&amp;data_type=HTML&amp;format=&amp;high=444b66a47d18524}}</ref>.
 
Po zajetju se lahko kakšen satelit osvobodi, kar vede do povezovanja manjših satelitov v skupine s podobnimi tirnicami. [[orbitalna resonanca|Resonance]] lahko še naprej spremenijo njihove tirnice, zaradi česar je te skupine še težje prepoznati.
 
== Trajnejša stabilnost ==
 
Trenutne tirnice se začuda v numeričnih simulacijah izkažejo za stabilne, navkljub znatnim motnjam v bližini [[apsidna točna|apoapside]]<ref name="Nesvorny2003">
David Nesvorný, Jose L. A. Alvarellos, Luke Dones in Harold F. Levison, ''Razvoj nepravilnih satelitov prek tirnic in trkov'' (''Orbital and Collisional Evolution of the Irregular Satellites''), The Astronomical Journal,'''126''' (2003), strani 398–429. [http://www.journals.uchicago.edu/AJ/journal/issues/v126n1/202528/202528.web.pdf]</ref> Vzrok te stabilnosti mnogih nepravilnih satelitov leži v dejstvu da krožijo v tirnicah s [[sekularna resonanca|sekularno]] ali s [[Kozaijev pojav|Kozaijevo resonanco]]<ref name="Burns2004">Cuk, M.; Burns, J. A., ''Novi model za sekularno obnašanje neprsavilnih satelitov'' (''A New Model for the Secular Behavior of the Irregular Satellites''), American Astronomical Society, DDA meeting #35, #09.03; Bulletin of the American Astronomical Society, Vol. 36, p.864 ([http://arxiv.org/abs/astro-ph/0408119 preprint])</ref>.
 
Poleg tega simulacije nakazujejo tudi:
 
* da so tirnice z nagibi večjimi od 50° (ali 130° za vzvratne tirnice) zelo nestabilne: njihova izsrednost narašča hitro, kar povzroči, da se satelit izgubi <ref name="Carruba2000"/>,
* da so vzvratne tirnice stabilnejše od naprednih. Stabilne vzvratne tirnice se nahajajo dlje od planeta.
 
Naraščajoča izsrednost povzroči manjše periapside in večje apoapside. Sateliti vstopajo v območje pravilnih (večjih) satelitov in njihove tirnice se prek trkov ali bližnjih srečanj uničijo. Druga možnost je, da jih naraščajoče Sončeve motnje pri rastočih apoapsidah potisnejo onstran Hillove krogle.
 
Vzvratno gibajoči sateliti so pogostejši na večjih razdaljah od planeta kot napredno gibajoči. Podrobni numerični izračuni so pokazali to [[asimetrija|asimetrijo]]. Meje so zapletene funkcije nagiba in izsrednosti, vendar so v splošnem napredne tirnice z glavnimi polosemi do 0,47 ''r''<sub>H</sub> lahko stabilne, medtem ko so vzvratne tirnice lahko stabilne do 0,67 ''r''<sub>H</sub>.
 
Mejno območje glavne polosi je presenetljivo ostro za napredno gibajoče satelite. Satelit, ki se giblje po krožni tirnici napredno (nagib je 0°) na razdalji 0,5 ''r''<sub>H</sub> bo zapustil Jupiter v štiridesetih letih. Pojav je moč pojasniti z ''evekcijsko resonanco''. Apoapsida satelita, kjer je planetov vpliv na satelit najmanjši, se oklene v resonanco z lego Sonca. Vpliv motnje se ojača pri vsakem prehodu satelita skozi apoapsido, kar ga še dodatno oddalji <ref name="Nesvorny2003"/>.
 
Asimetrija med napredno in vzvratno gibajočimi sateliti se lahko lepo pojasni s [[Coriolisova sila|Coriolisovim pospeškom]] v [[vrteči se opazovalni sistem|vrtečem se opazovalnem sistemu]] s planetom. Za napredno gibajoče satelite pospešek kaže navzven, za vzvratno gibajoče pa navznoter, kar jih stabilizira <ref name="HamBurns91">D. Hamilton in J. Burns ''Območja stabilnosti tirnic za asteroide'' (''Orbital Stability Zones about Asteroids''), Icarus 92 (1991), pp. 118-131D.</ref>.
 
== Opombe in viri ==