Pragmatična sankcija: Razlika med redakcijama

Habsburžani so se na prelomu 18. stoletja srečali z izumrtjem španske veje Habsburžanov (smrt [[Karel II. Španski|Karla II. Španskega]]). Vzrok za izumrtje je bila verjetno tudi posledica degeneracije<ref>Enciklopedija Slovenije III, 1989, {{COBISS|ID=17411}}</ref> zaradi medsebojnih porok, v avstrijski veji pa ni bilo moških potomcev.

SoočeniSoočen z nasledstvenimi vojnami v Španiji je z namenom, da bi zagotovili in ohranili položaj svojih potomcev, [[Leopold I. Habsburški|Leopold I.]] sprejel družinski akt o dedovanju "actum mutuae successionis" (12.9.1703).

[[Leopold I. Habsburški|Leopold I.]] je s sinovoma [[Karel VI. Habsburški|Karlom]] in [[Jožef I. Habsburški|Jožefom I.]] leta 1703 s ''"Pactum mutuae successionis"'' (lat.: dogovor o medsebojnem dedovanju) sklenil dogovor, po katerem je Karl[[Karel VI. Habsburški|Karel]] dobil španske, [[Jožef I. Habsburški|Jožef I.]] pa avstrijske dežele. Dodatno je akt določil način dedovanja, po katerem bi v primeru, da bi KarlKarel ne imel moških potomcev, dedovali Jožefovi sinovi in hčere in podredno, če Jožef ne bi imel niti hčera, bi potem dedovale Karlove hčere.

[[Jožef I. Habsburški|Jožef I.]] je leta 1711 umrl in cesarsko krono je nasledil [[Karel VI. Habsburški|KarlKarel]]. V želji da bi zagotovil dedovanje svojim potomcem pred Jožefovimi, je s Pragmatično sankcijo (19.4.1713) spremenil določbe iz ''"Pactum mutuae successionis"''. Določil je nedeljivost in enotnost habsburških dežel ter dedovanje svojih potomcev v ženski liniji, ter podredno dedovanje Jožefovih hčera in šele nato dedovanje potomcev svojih sester.

Sprejetju pragmatične sankcije je sledilo dolgotrajno prizadevanje [[Karel VI. Habsburški|Karla VI.]], da bi ta akt sprejele tudi dežele in druge države. Med letoma 1720-23 so akt potrdile dedne dežele, v letu [[1722]] pa ga je sprejel tudi [[Ogrska|ogrski]] državni zbor. S tem je akt pričel veljati kot ustavni zakon in kot tak veljal do 1867. Določbe so priznale tudi mnoge druge evropske države (Španija 1725, Rusija 1726, Velika Britanija 1731, Francija 1738)

Kljub temu, pa pragmatična sankcija ni uspela urediti prenosa [[Sveto Rimsko cesarstvo Nemškega naroda|cesarske]] cesarske krone na habsburške ženske potomce. Ko je 1740 po smrti [[Karel VI. Habsburški|Karla VI.]] (1740) poskušala hči [[Marija Terezija]] v skladu z določili pragmatične sankcije sprejeti vladarski naziv, so se evropski vladarji temu uprli in izbruhnile so [[avstrijske nasledstvene vojne]].