Možnost širitve evangeličanske vere v naših krajih je bila dana v času [[razsvetljenstvo|razsvetljenstva]] z izdajo [[Tolerančni patent|Tolerančnegatolerančnega patenta]] [[Jožef II. Habsburško-Lotarinški|Jožefa II.]] leta [[1781]].V nasprotju z Nemčijo, kjer so že pred 140. leti uredili svobodo verske pripadnosti z [[Westfalski mir|Westfalskim mirom]], je do sedaj vladal duh mračnjaštva. Premaknilo se je ne samo na prigovarjanje evropskih vladarjev, ampak tudi zaradi nestrpnosti uradne katoliške cerkve do drugače mislečih. ZS tolerančnim patentom je bila tako dana svoboda vsem verskim skupnostim in odvzet je bil primat ene same cerkve.
Vendar vseeno ni teklo vse tako gladko, kajti v vrhovih ogrske cerkvene uprave, kamor je spadalo Prekmurje, je bilo veliko nerazumevanja. Po uradni objavi cesarskega patenta na župnijski ravni so slovenski [[luterani]] v večjih prekmurskih naseljih takoj povzeli potrebne korake za odobritev javnega bogoslužja in vzpostavitvi molilnic.
Vendar so dobili dovoljenje šele po dveh letih ([[1783]]), in sicer tri prve novo - organizirane cerkvene občine v Puconcih, [[Križevci]]h in na [[Hodoš]]u. Na Ogrskem in v Prekmurju pa je vse šele zaživelo po deželnem zboru leta 1791, s sprejetjem posebnega zakonskega predpisa, ki je vzpostavil samoupravo protestantskih veroizpovednih skupnosti. Ukinjena pa je bila tudi katoliška cerkvenopravna oblast nad evangeličanskimi [[krajan]]i in [[duhovnik]]i. V bogoslužje pa je bil na podlagi Luthrovega tolmačenja božje besede uveden materinski slovenski jezik.
