Pragmatična sankcija: Razlika med redakcijama

1713. leta je cesar [[Karel VI.]] iz družine[[ Habsburžanov]] dosegel mednarodni podpis pragmatične sankcije (prevod koristni ukrep). Cesarski naziv v [[Rimsko-nemškem cesarstvu]] (Sveto Rimsko cesarstvo Nemškega naroda) je od srednjega veka dalje podeljeval zbor volilnih knezov, to so bili Saški vojvoda, brandenburški mejni grof, Češki kralj, Renski palatin, nadškofje Triera, Mainza in Kolna, kasneje pa še drugi. Z dokumentom je Karel VI., ki je ostal brez moških potomcev, poskušal zagotoviti dednost cesarskega naslova habsburški hiši tudi po ženski liniji, hkrati pa doseči nedeljivost Rimsko-nemškega cesarstva. Ko je 1840. leta poskušala hči [[Marija Terezija]] v skladu z določili pragmatične sankcije sprejeti cesarski naziv, so se evropski vladarji temu uprli. Pruski kralj [[Friderik II. Veliki]], je izrabil situacijo za ozemeljsko širitev Prusije. Po dveh [[šlezijskih vojnah]], je Avstrija 1747 izgubila bogato Šlezijo. Cesarski naziv je nosil mož Marije Terezije [[Franc Štefan Lotarinški]] (1747-1765), ki velja za začetnika [[habsburško-lotarinške dinastije]]. Franca Lotarinškega vladanje ni zanimalo in je sprejemanje odločitev prepustil ženi, stal pa ji je ob strani glede finančnih zadev, veljal je namreč za finačnega genija. Tako je jamčil z lastnim premoženjem, ko je cesarica izvajala finančne reforme.