Župnija Spodnja Polskava: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 27:
Bogatemu najdišču iz Brezja pod Brinjevo goro, se je tako pridružilo še novo, neraziskano najdišče Frajštajn pri Spodnji Polskavi, ki po številu najdenih predmetov prekaša vse doslej znane najdbe na območju bistriške občine. Najdenih je bilo trinajst kosov kamnitega orodja, izdelanih iz serpentinita, ki ga je veliko najdenega na delu južnega Pohorja. Vsi ti predmeti dokazujejo prisotnost človeka na Spodnji Polskavi.
 
Konfiguracija tukajšnjega zemljišča nam da povod za razmišljanje ali je človek v tem kraju lahko živel in kaj je počel. Ob polskavskem potoku je imel idealne možnosti za svoj življenski prostor. Od tod je lahko šel na lov v Velenik in obdeloval zemljo, ki se je razgrinjala pred njim kot ravnica proti pragerskemu svetu. Čeprav so se našli kamenodobni izdelki, pa doslej še ni bilo najti nobene črepinje posod, kar bi lahko bil še bolj oprijemljiv dokaz o naseljenosti v tem kraju. Jih bodo našli arheologi?
 
V katkem zapisu smo se seznanili z objektivno možnostjo naselitve spodnjepolskavskega sveta že v mlajši kameni dobi. Če je tako, je obljuden polskavski svet star že najmanj 4000 let...
 
Kaj se je na spodnjepolskavskem svetu dogajalo pred več kot tisoč devetsto leti, do prihoda Rimljanov v te kraje, ni podatkov. Šele takrat, torej v rimskem času, je stekla v bližini Spodnje Polskave rimska cesta, ki je povezovala Celje s Ptujem. Prvi je njen potek opisal graški zgodovinar Rihard Knabl leta 1867, drugi, prav tako graški zgodovinar Franc Ferk leta 1893. Šele 70. let za obema objavama se je lotil in proučil to cesto, znani mariborski arheolog Stanko Pahič (1963). S podrobnimi raziskavami in izjemno obsežnim terenskim delom, mu je uspelo dokazati potek rimske ceste od Slovenskih Konjic do Šikol. Pahičeva raziskovanja na tej trasi so odlično prikazana v maketah in slikovnem gradivu v gradu Slovenska Bistrica. Tako vemo, da so nekoč davno mimo Spodnje Polskave drdrali potovalni vozovi, imenovani carucca, vozovi za hitra potovanja Casium in tovorni vozovi carrus ter seveda tudi vojaki na konjih in peš. Morda je bila v tem času Polskava celo naseljena.
 
Širina cestišča je bila povečini šest metrov in je potekala skozi Velenik mimo Pragerskega, kot smo že omenili. V bližini dobro grajenih cest, so se radi naselili odsluženi vojaki, ki so za odpravnino dobivali obsežna zemljišča. Ostanki pozidav pa so na tem terenu zelo redki. Našli so jih le na vzhodnem obrobju Velenika in na Pragerskem.
 
Nekaj fragmentov marmornatih nagrobnikov in grobnic poznamo tudi vzidanih v stenah cerkve Sv. Štefana in notranjosti, ne ve se pa, od kod izvirajo. Lahko pa domnevajo, da so iz območja rimske ceste v vzhodnem Veleniku, kjer so našli arheologi še nekaj drugih manj vrednih marmornih kosov. V steno župnišča je vzidan del nagrobnika z levom in bradato glavo, del podobnega ovršja v zahodni steni cerkve, del nagrobnika z glavo žene v vzhodni steni, klesanec z upodobitvijo gole moške postave z zajcem v roki pri vratih v zahodni steni in preklada z upodobitvijo psa in zajca pod zvonikom v cerkvi. Verjetno sta poslednja dva kamna del neke zunanje grobne kompozicije, kakršne srečamo v Šempetru, v savinjski dolini. Tovrstni arheološki ostanki nas opopzarjajo na dejstvo, da je moralo biti v bližini grobišče z bogato opremljenimi grobovi, ki je najbrž stalo nekje v bližini rimske ceste, ne da bi vedeli za natančno lokacijo. Žal ne poznamo imen pokojnikov, ker se nam niso ohranila na nobenem fragmentu. Mnogo bolj "zgovorni" so rimski spomeniki, vzidani v črešnjevsko cerkev.
 
 
'''Po zapisu iz knjige "750 LET ŽUPNIJE SVETI ŠTEFAN NA SPODNJI POLSKAVI" avtorja Franca Pajtlerja'''