Dedno pravo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 9:
Dedno pravo je klasična veja prava; stara približno toliko, kot organizirana družba. Njen predmet je bil in še precej je življenjskega pomena - prehod ''najpomembnejših stvari za življenje (takrat polja, živina, orožje, nakit) na potomce''. Prvo institucionalno (pravno) ureditev je zaslediti v Hammurabijevem zakoniku, zagotovo pa na Zakoniku sedmih plošč z začetka starega rima. Od takrat naprej je bilo dedovanje vedno zagotovljeno in je redno pripadlo najstarejšemu sinu.
==Načela v [[Slovenija|Sloveniji]]==
Državljani so pod enakimi pogoji enakopravni. Deduje se po [[oporoka|oporoki]] in *[[zakonito dedovanje|po zakonu]]. Oporočno razpolaganje je omejeno z zakonom. Zapuščina brez dediča postane državna lastnina.
== Dedno pravo in politika ==
Država (tj, oblast) se v dedovanje zaradi omenjene življenjske pomembnosti ni dosti vmeševala. Konec srednjega veka so sicer bili lovi na čarovnike/čarovnice: ni skrivnost, da so mnogi raje umrli na torturi inkvizicije, kot pa priznali - ker potem bi njihovo premoženje pripadlo Cerkvi, družini pa ne ostalo nič. Še večim se je zgodilo prav slednje. A »pustmo
Dedno pravo spada med [[zasebno pravo]], ker je ureditev dedovanja v veliki meri prepuščena svobodni volji zapustnika (pri sestavi oporoke - svoboda testiranja oz. svoboda oporočnega razpolaganja) in potem dediča (ki lahko npr. prezadolženo dediščino zavrne). To je temeljno načelo dednega prava.
Politika dedovanja se tako v sodobnosti koncentrira na postopkovno enostavnost, varovanje starejših oseb po prenosu nekaterih pravic na bodočega dediča in varovanje državnih interesov, ki izhajajo iz same zapuščine (naj se ne razdrobi, naj se podjetniška dejavnost ne izrodi kot posledica zapuščinskega postopka).
Vrstica 25 ⟶ 26:
Dedič je oseba, ki vstopi v pravni položaj zapustnika - v vse njegove pravice ali obveznosti. Slednje je problematično, če je bil zapustnik prezadolžen. Še bolj problematično je, če je dedičev več in je treba dediščino še razdeliti. V vmesnem času se imenuje [[skrbnik zapuščine|skrbnika zapuščine]], ki je praviloma eden od dedičev oz. oseba, ki je živela skupaj z zapustnikom.
Dedičev ni, če:▼
* jih sploh ni;▼
* niso znani in se ne oglasijo na oklic;▼
* so znani, vendar▼
** so vsi dedno nevredni po samem zakonu;▼
** zapustnik z oporoko vse dediče razdedini v skladu z zakonitim razlogom;▼
** se vsi odpovejo dediščini.▼
=== Oporočni dedič ===
Vrstica 42 ⟶ 51:
V primeru, ko vstopne pravice in je ena veja zakonitih dedičev brez možnega dediča, prirase njen delež sorazmerno ostalim dedičem.
▲Dedičev ni, če:
▲* jih sploh ni;
▲* niso znani in se ne oglasijo na oklic;
▲* so znani, vendar
▲** so vsi dedno nevredni po samem zakonu;
▲** zapustnik z oporoko vse dediče razdedini v skladu z zakonitim razlogom;
▲** se vsi odpovejo dediščini.
== Volilojemnik ==
Vrstica 68 ⟶ 65:
Nujni delež je polovico zakonitega, se pravi, odvisen od števila dedičev, ki bi v primeru zakonitega dedovanja dedovali.
== Postopek pri dedovanju ==
|