Redakcija: 12:18, 21. november 2006 uredi Klemen Kocjancic (pogovor \| prispevki) 360.301 urejanje m rektgr ← Starejše urejanje		Redakcija: 15:33, 2. januar 2007 uredi razveljavi Zeleni (pogovor \| prispevki) 2.189 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 1: '''Dedno pravo''' ureja prehod premoženja (zapuščine) umrlega na njegove pravne naslednike - [[dedič\|dediče]] in [[volilojemnik\|volilojemnike]]. Redoma se deduje po [[oporoka\|oporoki]] (izjavi poslednje volje; tudi [[testament]]), ki jo je umrli (zapustnik) pripravil pred smrtjo. V kolikor ni veljavne oporoke, se deduje po pravilih zakona ([[zakonito dedovanje]]). Le, če dedičev ni oz. ti nočejo dedovati, preide premoženje umrlega (zapuščina) v last države. Vrstica 8: == Splošno == ~~Dedovanje~~Dedno pravo je klasična veja prava; stara približno toliko, kot organizirana družba. Njen predmet je bil in še precej je življenjskega pomena - prehod ''najpomembnejših stvari za življenje (takrat polja, živina, orožje, nakit) na potomce''. Prvo institucionalno (pravno) ureditev je zaslediti v Hammurabijevem zakoniku, zagotovo pa na Zakoniku sedmih plošč z začetka starega rima. Od takrat naprej je bilo dedovanje vedno zagotovljeno in je redno pripadlo najstarejšemu sinu. == Dedno pravo in politika == Država (tj, oblast) se v dedovanje zaradi omenjene življenjske pomembnosti ni dosti vmeševala. Konec srednjega veka so sicer bili lovi na čarovnike/čarovnice: ni skrivnost, da so mnogi raje umrli na torturi inkvizicije, kot pa priznali - ker potem bi njihovo premoženje pripadlo Cerkvi, družini pa ne ostalo nič. Še večim se je zgodilo prav slednje. A »pustmo stanje« in poglejmo pravne vidike. Vrstica 16 ⟶ 18: Kot že rečeno, deduje se po oporoki ali zakonu. Če obstaja veljavna oporoka, se deduje po njej. Če ne obstaja, se deduje po zakonu. Tretja stvar je nujno dedovanje: če se deduje po oporoki, pa ta nujnim dedičem ne prizna njihovega deleža, se po zakonu oporoka prilagodi tako, da ga dobijo. Politika dedovanja se tako v sodobnosti koncentrira na postopkovno enostavnost, varovanje starejših oseb po prenosu nekaterih pravic na bodočega dediča in varovanje državnih interesov, ki izhajajo iz same zapuščine (naj se ne razdrobi, naj se podjetniška dejavnost ne izrodi kot posledica zapuščinskega postopka). ~~== Posebno ==~~ Za dedovanje kmetijskih gospodarstev in denacionaliziranega premoženja veljata posebna zakona. Pri kmetijskih gospodarstvih je posebnost nedelitev kmetije, pri denacionaliziranem premoženju pa drugačna določitev dedičev in nov postopek. Občutljiva je tudi tema določitve obsežnosti kroga nujnih dedičev oz. nujnih deležev do katerih so ti upravičeni, saj obseg postane izhodišče za pravno varnost po smrti zapustnika. == Dedič == Vrstica 55 ⟶ 57: == Volilojemnik == [[Volilo je manj znano in tudi redkejše oporočno naklonilo. Gre za vsako stvar, ki jo zapustnik nameni neki osebi, za katero hkrati ne določi, da naj bo dedič. Se pravi, če pokonjni stric nečaku nameni le Toyoto RAV4, je to volilo in nečak je volilojemnik. Volilojemnik mora prav tako preživeti zapustnika in biti dedno vreden in ne razdedinjen. Ni pa dedič, zato ne dobi deleža na zapuščini in s tem tudi ne deleža obveznosti zapustnika. Svoje volilo mora terjati od dedičev (damnacijsko volilo); ne postane kar lastnik. Vrstica 70 ⟶ 72: == Postopek pri dedovanju == Ob smrti zapustnika se po samem zakonu ~~ovede~~uvede zapuščinski postopek. Popiše se zapustnikovo premoženje , pokliče dediče in opravi glavno obravnavo, na kateri se odloči o delitvi zapuščine. Odloči se s sklepom o dedovanju. Oseba, ki trdi, da je bila oškodovana v dedni pravici, lahko po pravnomočnem zapuščinskem postopku vloži dediščinsko tožbo.

Dedno pravo: Razlika med redakcijama