Ivan Čargo: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Grejo (pogovor | prispevki)
kategorija
{{copyvio|url=http://www.posavski-muzej.si/ivan_cargo.htm}}
Vrstica 1:
'''Ivan Čargo''', [[slovenski]] [[slikar]], [[ilustrator]], [[scenograf]], * [[25. februar]]
[[1898]], [[Tolmin]], † [[11. avgust]] [[1958]], [[Ljubljana]].
 
{{copyvio|url=http://www.posavski-muzej.si/ivan_cargo.htm}}
Rojen na Primorskem, je gimnazijska leta preživel v [[Gorica|Gorici]] in [[Novo mesto|Novem mestu]], kamor se je z družino leta [[1915]] ob izbruhu krvave[[prva svetovne vojna|prve svetovne vojne]] umaknil v begunstvo. Še ne sedemnajstleten je doživel vojne grozote soške fronte, ki so ga neizbrisno zaznamovale. Po vrnitvi v Novo mesto, je obnovil vezi z mladimi novomeškimi kulturniki in se v ozračju novomeške pomladi predstavil na 1. pokrajinski umetniški razstavi v Novem mestu leta 1920. Izpopolnjevanje v Italiji, študij v Rimu in Firencah, je zaznamovalo njegovo nadaljno ustvarjalno pot. Prevzet od neposrednega futurističnega gibanja, z vsemi manifesti, ki so slavili dosežke moderne civilizacije, predvsem tehniko, industrijo, film in velemestni utrip, se je Čargo navdušen energično podal na pot iskanja. Svoja prva dela po zaključku študija je s prijateljem slikarjem Venom Pilonom predstavil na 1. goriški umetnostni razstavi leta 1924. Ob rastoči represiji italijanskega fašizma se je bil primoran umakniti v Ljubljano, kjer se je vključil v krog avantgardistično naravnanih slikarjev, literatov in glasbenikov, ki jih je združevala avantgardistična revija Tank. Težke razmere so ga z ženo Marijo, roj. Jurkovič, po letu 1930 privedle v Beograd, vendar se je v letu 1937 z družino ponovno vrnil v Ljubljano.
 
Čargove avantgardistične začetke zaznamujejo futuristični elementi s prvinami kubistične stilizacije predvsem v portretih. Če ne štejemo revijalnih ilustracij, za katera je dobival naročila, je bil portret najljubša tema, tako v olju kot v risbi. Portretiral je prijatelje umetnike, skladatelje, igralce, pisatelje in arhitekte, manj številni so avtoportreti. V najbolj plodovitem obdobju so nastajale številne karikature sodobnikov iz umetniškega okolja, ki so povečini izgubljene, vendar znane po objavah v revijalnem tisku. Kmalu je opustil avantgardistično likovno govorico in se v vrtincu naraščajoče brezposelnosti in z njo povezane revščine ter brezpravnosti, kot izreden tankočutnež usmeril v klasično podajanje v samosvojem realističnem slogu, predvsem z izrazom globokih čustev do zatiranih in ponižanih, delavcev in kmetov, rudarjev, težakov, splavarjev, na rob potisnjenih junakov.