|
[[Kategorija:Glasbeno izrazoslovje]]
== Zvočne oblike ==
Zvok je edino radijsko izrazno sredstvo in ob njem pomislimo na sluh. To je torej oddajanje in sprejemanje vsega zvočnega. Ločimo zvočne oblike po vsebini:
TIŠINA: to je odsotnost zvoka in jo slišimo. V medijih je dramaturški element, če pa je daljša os 3 sekund pa je že znak za napako.
ŠUM: delimo jih na naravne (veter, morje, živalski glasovi) in umetne ( ti so rezultat človekove dejavnosti – koraki, promet, uporaba strojev...) ter studijsko ustvarjeni šumi.
GLASBA: poslušalcu zagotavlja estetsko zadovoljstvo, to je njena primarna raba, ali pa je vpletena med govor in druge zvočne elemente, to je njena sekundarna raba
GOVOR, GLAS: govor ima v zvočnem mediju osrednjo vlogo. Z jezikovnimi znaki in glasom prenaša sporočilo, vedno v psiholoških in socialnih okoliščinah med govorcem in poslušalcem in ju veže v komunikacijski proces.
== Komunikacija ==
V vsaki komunikaciji imamo udeležence, ki v njej sodelujejo in izmenjujejo informacije.
Ta proces je lahko neposreden in vsebina je posredovana verbalno in neverbalno. To pomeni izgovorjena ali napisana in izražena s teleščino: geste, izraz obraza, obleka, obnašanje...
Način komunikacije tako neposredno vpliva na zadovoljstvo udeležencev. Gre za intenzivno personalno ali medosebno komunikacijo, kjer je močno izražena verbalna in neverbalna komunikacija in tudi oddana povratna informacija. Tu gre totej za dvosmerno komunikacijo.
Pri apersonalni ali neosebni komunikaciji, pa gre za enosmernoo. Tudi povratna informacija je običajno tehnično posredovana in je omejena.
== Telo ==
Ko govorimo o govorici telesa, govorimo o nekem jeziku. Telo izraža svoje želje in potrebe, neodvisno od našega razumskega vpliva. Na okolje se telo odziva s pozitivnimi ali negativnimi signali in te imenujemo govorica telesa.
V komunikaciji je izrednega pomena tudi kot medij. Je univerzalna in je govorica, ki ne laže. Zato preko nje v psihološkem pomenu, razločujejo tudi karakterne poteze posameznikov. Kot imajo besede več pomenov, si tudi ta jezik lahko razlagamo na več načinov.
Pri sporočanju je ključnega pomena usklajenost verbalnega in neverbalnega sporočila. Uspešnost komuniciranja je tako v veliki meri odvisna od tega kako sporočamo in ne toliko kaj sporočamo.
== Način ==
Diskusija
Medosebno skupinsko prepričevanje in dogovarjanje, je pogovor, podrejen določenim pravilom, dnevnemu redu, zahtevam časa in prostora. Udeleženci so enakopravni in cilj je neka odločitev. Uspeh je odvisen od voditelja.
Debata
Debata je namenjena predvsem prepričevanju poslušalcev kot udeležencev pogovora. Ni nujen skupen končni cilj, kot pri diskusiji. Gre za pobijanje nasprotnikov, kjer nihče ne popusti in se ne pusti prepričati. Diskutanti odločajo, debaterji pa ne, tu odloča nekdo tretji (Trenja)
== Veščine ==
Za uspešno opravljeno prezentacijo in odzivnost sodelujočih, so zelo pomembne komunikacijske veščine. Pazljivi moramo biti na:
- poznavanje pravopisa, pravorečja, gramatiko
- na nenemerne napake v govornem izražanju
- na hitrost, nezainteresiranost, malomarnost, impulzivnost
- slabo določene cilje povedanega
- usklajemost verbalne in neverbalne komunikacije
V prvi vrsti moramo biti dobro motivirani, da lahko razvijemo in aktiviramo lastne komunikacijske sposobnosti. Izrednega pomena je tudi povratna informacija, ki nadgradi in poveže izpeljan proces in ga ovrednoti za v prihodnje.
== Način ==
KDO................................. K= komunikator
SPOROČA KAJ................ S= sporočilo, vsebina
NA KAKŠEN NAČIN......... M= medij, tehnično sredstvo, posrednik
KOMU................................R= recipient, sprejemnik, občinstvo
S KAKŠNIM UČINKOM ... U= učinki, vplivi, posledice povratne infor.
| 