Silva Trdina: Razlika med redakcijama

Silva Trdina je šolo začela obiskovati leta 1912, med [[Prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je obiskovala nižjo [[Klasična gimnazija|klasično gimnazijo]]. Leta 1920 se je vpisala na [[učiteljišče]], 1925 je privatno maturirala še na [[Realka|realki]], da je lahko še istega leta pričela študij [[Slavistika|slavistike]], [[Primerjalna književnost|primerjalne književnosti]], [[Nemščina|nemščine]] in [[talijanščina|italijanščine]] na ljubljanski [[Ljubljanska univerzaUniverza|ljubljanski univerzi]]. Leta 1927 je študij nadaljevala v [[Praga|Pragi]] do l. 1929. Leta 1930 je diplomirala. Petnajst let je poučevala na realki v Mariboru, vmes je leta 1932 opravila profesorski izpit, leta 1933 je pod mentorskim vodstvom [[Ivan Prijatelj|dr. Ivana Prijatelja]] oddala [[Disertacija|disertacijo]] o [[Josip Murn Aleksandrov|Josipu Murnu Aleksandrovu]], [[Doktorat|doktorski]] naziv so ji podelili leta 1934. Leta 1935 se je vrnila v Ljubljano in začela poučevati na tretji moški gimnaziji, tam je ostala vse do konca [[Druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]].

V letih 1945 -1947 je kot [[Uradnik|uradnica]] službovala v različnih manjših krajih po Sloveniji, med leti 1947-1956 je poučevala na poljanski [[Poljanska gimnazijaGimnazija|poljanski gimnaziji]], potem na učiteljišču oz. na pedagoški gimnaziji do upokojitve leta 1968. V petdesetih letih je bila tudi [[Lektor|lektorica]] za italijanščino na univerzi, med leti 1954-1964 je vodila na Višji pedagoški šoli [[Seminar|seminarje]] iz [[Slovenska književnost|slovenske književnosti]]. Tudi po upokojitvi je ostala zelo aktivna in še naprej poučevala italijanščino na [[Teologija|teološki]] fakulteti in na poljanski gimnaziji. Že med vojno je napisala tri učbenike Libro italiano (1941-43) in pred upokojitvijo še Parliamo italiano (1965). Manjše skupine mladih je tudi kot upokojenka poučevala kar na domu.