Mistika: Razlika med redakcijama

Pri tej uvodni izpeljavi se bom pridružil nekaterim ugotovitvam, ki jih je podal francoski raziskovalec mistike Louis Gardet. Po njegovem prepričanju lahko pod izrazom »mistika« v najširšem pomenu razumemo '''intimno doživljanje Absolutnega''', ne glede na religiozno pdssripadnost ali kulturno področje v katerega smo vpeti. Opraviti imamo s pristnim osebnim in intuitivnim izkustvom, ne pa z analitičnim ali s pojmovnim razumevanjem Enega. Zato je v jedru mistike, da teži k temu, da doživljajoči subjekt poskuša preseči nasprotja, ki so jih ustvarili njegovo zaznavanje, razum in um. Strastna ljubezen mističnih piscev v Absolutno je nekaj kar je skupno mistikom vseh ras in vseh veroizpovedi po celotni zemeljski krogli in v vseh obdobjih človeške zgodovine. Etimološki pomen besede »mistika« nas napeljuje tudi na skrivnost in na iniciacijo v skrivnost. Skrivnost, ki jo ob tem doživljamo in izkušamo je hkrati vseobča in vseizpolnjujoča stvarnost. Skrivnost kot taka se nam skozi »postopek« vedno razkriva in postaja svetla, vendar je njeno ime in tisto kar ob tem mistik doživlja vedno na meji neizrekljivega. To kar se v mistiki prikazuje iz ozadja je skrito v temi, a skozi postopek postaja vse bolj svetlo. Mistik na nek način sluti to kar doživlja, vendar tega ne zna primerno ubesediti. Nekaj neznanega mu postaja vse bolj znano in bližje njegovi zavesti. Znotraj te razpirajoče skrivnosti se kot izluščen sadež razpira najčistejša in zrela resničnost, ki jo zaradi premočnega blišča ne moremo gledati. Zato je groba in površna definicija za mistično doživetje lahko naslednja: mistično doživetje je doživetje najvišje in najbolj resnične resničnosti, ki je težko spoznavna in jo je nemogoče gledati. Pogostokrat je občutek, ko oseba doživlja vrhunsko resničnost boleč, saj je na delu nek močan in skrit mehanizem, ki se ga ne da zavestno regulirati. Šele preko te intuitivne izkušnje v horizontu krščanske mistike postaja človek polna in osmišljujoča oseba.