Wikipedija

Vasilij IV. Ruski: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanje
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Octopus (pogovor | prispevki)
48.532 urejanj
m →‎Viri: slog
tn, pp
 
Vrstica 21:
}}
 
'''Vasilij Ivanovič Šujski''' oziroma '''Vasilij IV. Ruski''' (rusko: {{Jezik-ru|Василий Иванович Шуйский}}), [[Rusko cesarstvo|ruski]] [[car]], * [[22. september]] [[1552]], † [[12. september]] [[1612]], grad Gostynin blizu [[Varšava|Varšave]].
 
Vasilij Šujski je bil ruski car v letih 1606-101606–10, v ''[[Mihael Ruski#Boris Godunov. Obdobje zmede|obdobju zmede]]'' po smrti carja [[Boris Godunov|Borisa Godunova]], h kateri je s svojimi spletkami veliko prispeval tudi sam.
 
==Rodbina Šujskih==
 
Šujski so bili potomci Andreja Jaroslaviča Nevskega (* 1221, †1264† 1264), mlajšega brata [[Aleksander Jaroslavič Nevski|Aleksandra Jaroslaviča Nevskega]]. Kot vzporedna veja dinastije ruskih carjev so imeli veliko vlogo v zgodovini [[Moskovska velika kneževina|Moskovske velike kneževine]], včasih kot zavezniki in drugič kot nasprotniki vladarjev. Ime so dobili po mestu [[Šuja]], kjer so vladali od leta 1403. Bili so knezi v kneževinah [[Vladimir, Rusija|Vladimir]] in [[Suzdalj]].
 
V času carja [[Vasilij III. Ruski|Vasilija III.]] se je močno uveljavil Vasilij Vasiljevč Šujski, Nemi (* 1478, †1538† 1538), redkobesedni carjev pribočnik; kot vojskovodja se je izkazal v bojih v [[Terra Mariana|Livoniji]] in [[Kazan]]u; postal je siva eminenca politike Vasilija III. Njegov mlajši brat Ivan Vasiljevič (†1542† 1542) je bil v času mladoletnega [[Ivan Grozni|Ivana IV.]], po smrti njegove matere Helene Glinske, dejanski gospodar Rusije. Ivanov vnuk Ivan Petrovič Šujski (†1588† 1588) je uspešno branil [[Pskov]] pred napadi poljskega kralja [[Štefan Báthory|Štefana Báthoryja]]. Car Ivan Grozni ga je imenoval v direktorij, ki naj bi vladal namesto slaboumnega [[Fjodor I. Ruski|Fjodora I.]] Zato je bil v napoto [[Boris Godunov|Borisu Godunovu]], ki je Ivana Petroviča in člane širše rodbine Šujskih (z izjemo tedaj nepomembnega Vasilija, kasnejšega carja) izgnal. Ivan Petrovič je v izgnanstvu umrl, z drugimi pa se je Godunov kasneje pobotal.
 
==Vzpon Vasilija Šujskega na oblast==
 
Vasilij Ivanovič Šujski je bil drugi od štirih sinov Ivana Andrejeviča Šujskega (* 1533, †1573† 1573), vojskovodje carja Ivana Groznega. Vasilij je bil izjemno častihlepen in je ves čas deloval v slogi s svojim bratom Dimitrijem. Poznan je postal kot vodja komisije, ki je raziskovala [[Boris Godunov#Smrt carjeviča Dimitrija in ljudska mržnja proti Godunovu|skrivnostno smrt carjeviča Dimitrija]], in (z malo verjetno ugotovitvijo, da se je sedemletni carjevič ob božjastnem napadu sam ranil) preiskavo zaključila ugodno za carja Borisa Godunova.
 
Februarja 1605 je Vasilij Šujski pri Dobriničih (10 km jugozahodno od [[Brjansk]]a) zaustavil vojsko [[Lažni Dimitrij I.|Lažnega Dimitrija I.]] Ko pa je Boris Godunov aprila 1605 nenadoma umrl, je nastopil proti Borisovemu sinu Fjodoru II. in podprl Lažnega Dimitrija, kot da gre za pravega carjeviča.
Vrstica 47:
Vasilij Šujski nikdar ni imel na svoji strani vse Rusije. Brez podpore večine bojarjev, brez državnega denarja, ki je vsega zapravil Lažni Dimitrij, se je skušal opreti na cerkev. Zamenjal je patriarha Ignatija s starim in carju pokornim Hermogenom. Iz groba v Ugliču je dal prenesti truplo carjeviča Dimitrija v moskovsko katedralo, da bi s tem usmeril pozornost ljudstva k pravemu carjeviču Dimitriju.
 
Vendar to ni pomagalo. Zlasti prebivalci južnih ruskih dežel niso verjeli, da je (Lažni) Dimitrij resnično mrtev. [[Donski kozaki]] so se uprli; razbili so vojsko, ki jo je proti njim poslal novi car. Pridružili so se jim še kmetje pod vodstvom Ivana Isajeviča Bolotnikova.<ref>Bolotnikov je bil nekdanji tlačan iz [[Teljatev|Teljatevskega]]. [[Tatari]] s [[Krim, Ukrajina|Krima]] so ga, še mladeniča, ugrabili in prodali v [[Carigrad|Carigradu]]. Uspel je pobegniti v [[Benetke]], kjer se je seznanil z vojaškimi veščinami.</ref> Tako heterogena vojska upornikov se je utaborila v utrjeni [[Tula, Rusija|Tuli]], kjer se je začela krhati in se oktobra 1607 končno predala. Šujski je v proslavitev zmage ukazal v Moskvi tridnevno zvonjenje.
<ref>Bolotnikov je bil nekdanji tlačan iz [[Teljatev]]skega. [[Tatari]] s [[Krim, Ukrajina|Krima]] so ga, še mladeniča, ugrabili in prodali v [[Carigrad]]u. Uspel je pobegniti v [[Benetke]], kjer se je seznanil z vojaškimi veščinami.</ref>.
Tako heterogena vojska upornikov se je utaborila v utrjeni [[Tula, Rusija|Tuli]], kjer se je začela krhati in se oktobra 1607 končno predala. Šujski je v proslavitev zmage ukazal v Moskvi tridnevno zvonjenje.
 
Že spomladi 1608 pa se je moral soočiti z novo sovražno vojsko, odlično izurjenimi enotami [[Huzarji|huzarjev]], ki so prihajali iz Poljske v podporo [[Lažni Dimitrij II.|Lažnemu Dimitriju II.]], ki se je med tem pojavil v [[Starodub]]u. Aprila 1608 so Poljaki pri [[Bolhov]]u porazili carjevo vojsko. Čeprav ruske vojske ni bilo več, pa se Poljakom ni mudilo. Utaborili so se v vasi Tušino, 20 km pred Moskvo in 17 mesecev plenili okrog Moskve in čakali, da se mesto zaradi lakote preda samo. Tušinski tabor se je začel spreminjati v drugo prestolnico. Mnogi bojarji so prehajali iz ene na drugo stran in nazaj, imenovali so jih ''pereljoti''. Dimitrij je ustanovil svojo vlado in za patriarha Rusije imenoval nekdanjega [[rostov]]skega metropolita [[Patriarh Filaret|Filareta]].
Vrstica 57 ⟶ 55:
Švedska intervencija je vzpodbudila poljskega kralja [[Sigismund III. Poljski|Sigismunda III.]] (ki je že bil v vojni s Švedi), da je napovedal Moskovski kneževini vojno z namenom, da bi združil Poljsko in Rusijo pod svojo oblastjo. Koncem septembra 1609 je začel oblegati [[Smolensk]]. Od Poljakov v Tušinu je zahteval, da se mu pridružijo. Lažni Dimitrij je tako ostal brez vojske in se je umaknil v [[Kaluga|Kalugo]]; Vasilij Šujski je tušinskim Rusom obljubil amnestijo.
 
Da bi rešil oblegani Smolensk, ki ga je uspešno branil nepoznani Mihael Švejn, je Vasilij Šujski zbral vojsko kakih 60.000 mož in ji na čelo postavil svojega brata Dimitrija. Veliko rusko vojsko je julija 1610 pri vasi Klušino premagal slavni poljski [[hetman]] Žolkjevski (* 1547, †1620† 1620) s samo 5.000 možmi in dvema topovoma. S tem ruske vojske ni bilo več.
 
V trenutku, ko je v Moskvo prispela novica o porazu, je v mestu izbruhnil upor. Razjarjeni bojarji so za poraz okrivili Vasilija Šujskega. Prisilili so ga, da je kot car odstopil in vstopil v samostan. Rusija je bila spet brez carja.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Vasilij_IV._Ruski«