Enobesedna figura: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
IzTrsta (pogovor | prispevki)
IzTrsta (pogovor | prispevki)
Vrstica 7:
*zaključno ponavljanje ali epifora (grš. ''epifora'' = dodatek) je takrat, ko se dva ali več verzov zaključi z istimi besedami, na primer ''Peruti ptičica ima, plavuti ribica ima''.
*krajno ponavljanje ali epanalepsis (grš. ''epanalambano'' = ponovim) je raba iste besede ali besedne skupine v začetku in na koncu [[stavek|stavka]] ali verza, na primer: ''Gorje ti, moja vas, gorje!'' ([[Anton Aškerc|Aškerc]]) ali ''Pomota, ljudje božji, pomota'' ([[Fran Saleški Finžgar|Finžgar]]).
*bližnje ponavljanje ali anadiploza (grš. ''anadiploo'' = ponovim) je prevzem zadnje besede za začetek novega stavka, na primer: ''To vam je človek, človek izredne moči''. Posebno učinkovita je ta figura v poeziji, ko ista beseda zaključi prvi verz in začne drugega: ''Mar veš, da tečeš tik grobov, grobov slovenskega domovja?'' ([[Simon Gregorčič| Gregorčič]])
*pripev ali refren (lat. ''refringere'' = odlomiti) so besede, ki se ponavljajo na koncu stavka ali verza. Včasih se besede ponavljajo kot nekakšen samostojen verz po vsaki [[kitica|kitici]], kar je tipično predvsem za pesmi, ki se pojejo. V teh primerih je pripev lahko tudi samo vzklik ali nepomembna beseda kot ''holajdri holajdra''. Nasprotno je v prozi pripev lahko samo važna, odločna beseda (''Ne!'' ali ''Nikoli!'' ali ''Seveda!''), ki se ponovi po nekaterih zaporednih stavkih in s tem močno poudari njihov pomen.
*enakoglasje ali adnominacija (lat. ''ad'' = v bližini, ''nominare'' = imenovati) nastane, ko se ponavljajo besede z istim [[koren]]om, na primer ''cvetice cvetijo'' ali ''potnik potuje''.