Henrik IV. Pravični: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 54:
=== Poskusi pridobitve vrhovne oblasti nad Šlezijo in celotno Poljsko===
[[Slika:POL województwo dolnośląskie COA.svg|thumb|right|150px|Črn orel brez krone, grb šlezijskih Pjastov]]
Odnosi Henrika IV. z njegovimi šlezijskimi sorodniki na splošno niso bili dobri. Leta 1280 je ponovno utrpel invazijo vojvode Henrika V. Debelega Legniškega, ki ga je podpiral brandenburški mejni grof. Henrik IV. se ji je nenavadno težko uprl.
Vrstica 60 ⟶ 62:
V naslednjih letih se je pozitivna politika Henrika IV. odrazila v prostovoljni podreditvi šlezijskih vojvod Przemka iz Ścinawe in Bolka I. iz Opol. Ponovna združitev Šlezije se je zdela dosegljiva.
Njegove oblasti niso bili pripravljeni sprejeti vsi šlezijski vojvode. Bolko I. Strogi, Konrad II. Grbavec in trije od štirih sinov Vladislava Opoljskega - Kazimir iz Bytoma, Mješko I. iz Cieszyna in Przemislav iz Raciborza, so bili absolutno proti Henrikovi politiki. Pri opolskih vojvodah je bilo stanje zaradi sorodstvenih vezi bolj zapleteno. Prvi poskus Henrika IV., da prevzame oblast v krakovskem [[Seniorska provinca|Senioratu]] ni bil uspešen.
===Spor z vroclavskim škofom Tomažem II.===
Henrik IV. je bil vpleten v dolgotrajen spor z vroclavskim škofom Tomažem II. Zarembo. Prva faza spora v letih 1274-1276 se je končala z arbitražo, s katero ni bila zadovoljna nobena sprta stran. Spori so ponovno izbruhnili leta 1282, tokrat zaradi zemljišč in posesti, ki jih je cerkev zasegla v težkem obdobju po [[Bitka pri Legnici|bitki pri Legnici]], in zaradi kršitve imunitete cerkvene hierarhije v sodnih procesih.
V začetku leta 1282 se je škof pritožil papeškemu legatu in razsodniku Filipu iz Ferna. Filipova odločitev je bila ugodna za cerkveno hierarhijo in Henrik IV. se je nanjo pritožil. Napetosti so se nadaljevale tudi po veliki škofovski konvenciji v Nysi leta 1283, ki jo je organiziral Henrik IV. Tomaž II. je ob podpori papeškega legata in v želji, da bi zlomil uporništvo Henrika IV., marca 1284 izobčil njega in celotno vojvodino. Vroclavski vojvoda se ni nameraval podrediti škofovi volji in se je istega leta obrnil na papeža [[Papež Martin IV.|Martina IV.]] Kmalu je postalo jasno, da iz Rima ne more pričakovati pozitivnega odgovora. Prizadevanjem Tomaža II., da bi lokalno duhovščino podredil svoji oblasti, se je uprlo tudi več lokalnih verskih redov, vključno s [[frančiškani]], in zvesto ostalo Henriku IV. Konflikt se je nadaljeval tudi po neuspešnih poskusih posredovanja [[Gniezno|gnjeznenskega]] nadškofa Jakuba Świnke.
Leta 1285 je Henrik IV. izkoristil svojo moč nad duhovščino in zaplenil nekaj zemljišč škofijske vojvodine Nysa–Otmuchów. Ponižani škof Tomaž II. je bil prisiljen emigrirati v vojvodino Racibórz. Zadnje dejanje spora se je zgodilo leta 1287, ko je Henrik IV. vstopil v Racibórz. Tomaž II. ni imel drugega izhoda, kot da se podredi vroclavskemu vojvodi. Henrik IV. je bil po svojem zmagoslavju velikodušen. Cerkvi je vrnil zasežena zemljišča in ustanovil Kolegij, posvečen Svetemu križu.
V zunanji politiki si je Henrik IV. še naprej prizadeval podrediti druge šlezijske vojvodine, kar bi mu lahko posredno prineslo kraljevo krono. Leta 1284 je izkoristil izdajo velikopoljske plemiške družine Zaremba kot pretvezo, da zavzame [[Kalisz]]. Kmalu je postalo jasno, da velikopoljski vojvode nikoli ne bodo sprejeli te izgube, zato je po nekaj pogovorih Kalisz zamenjal z mestom Ołobok vojvode Przemisla II.
==Sklici==
| |||