Henrik IV. Pravični: Razlika med redakcijama

Henrik IV. je bil edini sin šlezijsko-vroclavskega vojvode Henrika III. in njegove prve žene Judite, hčerke mazovskega vojvode [[Konrad I. Mazovski|Konrada I.]]

Kmalu po stričevi smrti se je Henrik vrnil v Vroclav, kjer se je znašel pod neposrednim skrbništvom Simona Gallicuse, enega najbližjih svetovalcev svojega pokojnega očeta, Simona Gallicuse. Henrik je bil deležen skrbne izobrazbe, kar lahko pojasni njegovo poznejše zanimanje za kulturo in poezijo. Obstajajo utemeljene domneve, da je vojvoda napisal nekaj pesmi v stari poljščini. Sodelovanje med Henrikom in kraljem Otokarjem II. je bilo zgledno. Leta 1271 je Henrik sodeloval na oboroženemOtokarjevem pohodu proti [[Ogrska|Ogrski]], ki je imel za posledico napad Madžarov in njihovih zaveznikov, velikopoljskih in malopoljskih vojvod, na Vroclav.

Leta 1273 je bil Henrik uradno razglašen za polnoletnega in je sam prevzel oblast v svojem delu Šlezijske vojvodine, ki je po razdelitvi medna Opole, Legnico in Glogov obsegala le vzhodni del Spodnje Šlezije. Začel je izvajati politiko večje neodvisnosti od Češke in svojih, sicer prijateljsko razpoloženih, bratrancev Vladislava Opolskega iz Gornje Šlezije in [[Przemisl II.|Przemisla II. Velikopoljskega]].

Henrik je leta 1276 podprl kralja Otokarja II. v njegovem ostrem spopadu z nemškim kraljem [[Rudolf I. Habsburški|Rudolfom I. Habsburškim]] in dal hrano in zatočišče češkim četam. Ko je cesar Otokarja izobčil, je legniški vojvoda Boleslav II. Plešasti Legniški izkoristil priložnost kinin leta 1277 aretiral svojega nečaka.

Na Henrikovo srečo je aretacija sprožila val ogorčenja. Otokarjeva poljska zaveznika, vojvoda Henrik III. iz Glogova in vojvoda Przemisl II. iz [[Velikopoljska|Velikopoljske]], sta poskušala doseči Henrikovo osvoboditev, češki kralj pa je Boleslavu II. poslal grozilne pozive in prošnjo za izpustitev. Herikove zaveznike je v krvavi bitki pri Stolcu 24. aprila 1277 porazil Henrik V. Debeli in ujel Przemisla II. in Henrika III.

Henrika IV. so osvobodili šele konec leta, ko so njegovega glavnega zaveznika Otokarja II. v bitki pri Marchfeldu kralja porazile cesarske in ogrske čete in se je odločil kapitulirati. Henrik IV. je bil prisiljen dati Boleslavu II. tretjino svojega vojvodstva, vključno z mestoma Środa Śląska in Strzegom, in prisiljen zastaviti Krosno Odrzańskie, ki ga je dobil od vojvod Glogova v letih 1273–1274, da bi dobil denar za svojo odkupnino.