Barje: Razlika med redakcijama

'''Barje''' je poseben tip [[mokrišče|mokrišča]], za katerega je značilno stalno ali občasno zastajanje vode. Porasla so z vodoljubnimi in vlagoljubnimi rastlinami, iz katerih nastaja [[šota]]. Šota nastaja iz odmrlih rastlinskih delov, predvsem [[šotni mah|šotnih mahov]], ki zaradi pomanjkanja [[zrak]]a ne razpadejo v [[humus]], ampak se v procesu pooglenitve spremenespremenijo v šoto.

[[Roeschmann]] in sodelavci ([[Kutnar]], [[2000]]), ki upoštevajo [[tloslovje|pedološke]] kriterije: ''Barjepravijo, da je barje predel s šotnimi tlemi, ki so debela vsaj 30 cm, in vsebuje več kot 30 % organske snovi.''

Barja nastanejo v hladnih, vlažnih področjih, kokjer se [[jezero|jezera]] počasi napolnejopolnijo. Ko se jezerske usedline nabirajo okoli vodnih rastlin, nastaja ob robu jezera [[močvirje]], na katerem se naselijo drevesa, na primer [[Vrba (drevo)|vrba]] ali [[jelša]], toda drevesa kmalu zamenja šotni mah, na robovih poplavljenega jezera pa plavajoče preproge [[šaš]]a, ki se počasi spremeni v šoto.

* ''ombrogena barja'' (preskrba samo s [[padavine|padavinami]]) - šotna tla tega tipa nastanajo kot posledica intenzivne rasti in odmiranja mahov vrste Sphagnum vna razmerahpodročjih hladne in humidne klime. Med pretežno mahovnimi ostanki so tudi ostanki lesnatih rastlin, v veliki meri iglavcev. Taka [[visoko barje|visoka barja]] najdemo v Sloveniji na Pokljuki, Jelovici in na Pohorju. Ta barja so izrazito kisla.

* ''topogena barja'' (preskrba s pobočno vodo z majhnim pretokom, akumulacija drenažne vode) - njihov nastanek je vezan na konkavne reliefne oblike terin na prisotnost visoke podtalnice. Šotni horizonti so nastali pretežno iz barskih trav, ter lesnatih listnatih rastlin. Delež [[mahovi|mahov]] je manjši. Tipičen predstavnik nizkega barja je Ljubljansko barje. Pogosto velja mnenje, da je nizko barje kislo, kar v primeru Ljubljanskega barja ne drži. Kisli so le tisti predeli, kjer je šota zelo debela oz. imamo še ostanke visokega barja. Med topogenimi barji sta dva različna tipa: prvega sezonsko poplavlja; drugo pa se preskrbuje s kapilarnim dvigom vode.

Na osnovi [[hidrologija|hidrologije]], [[stratigrafija|stratigrafije]] šotnih depozitov, vpliva geološke podlage terin s tem povezane trofičnosti ločimo v grobem dva tipa barij (Grosse-Brauckmann, 1985; Wilpiszewska in Kloss, 1993; Korpela in Reinikainen, 1996 cit. po Kutnar, 2000):

** Oligotrofna barja (barja z malo hranil) se prehranjujejo z deževnico, le izjemno in občasnoizjemoma tudi z gosto filtrirano podtalnico, kar je tudi značilnost za [[visoko barje|visokega barja]]. Presnova je omejena, v vegetacijskem pogledu pa. tuTu rastejo šotni mahovi z vresnicami in drugimi kisloljubnimi rastlinami.

Roeschmann in sodelavci (cit. po Kutnar, 2000) ugotavljajo, da je v določenih primerih za potrebe tipologije in kartiranja zadošča delitev na tri tipe barij, ki upoštevajo trofičnost šotnih plasti:

* [[nizko barje]] - šotno barje, za katero je značilna minerotrofnost. Zaradi tega so nizka barja bogatejša s hranili kot visoka barja. Rastline nizkega barja imajo stik s hranili bogato podtalnico. Zaraščajo ga [[šaš]]i in [[ostričevke]] (''Cyperaceae'') in kjer znaša [[pH]] od 5 do 6.5, se lahko z nadaljnjim zakopnjevanjem razvije jelšev gozd ali [[travišče]]. Pri obilici vode pa se razvije visoko barje. Nizko barje ima podlogo rodovitnejšo, ker preko nizkega barja tečejo [[reka|reke]] in [[pritok]]i obogatenaobogateni z mineralnimi [[snov]]mi.

V vlažni šoti je malo [[kisik]]a, zato se razkroj upočasni. Iz evropskih barij je znanih več kot 600 človeških trupel, ki so se v šoti odlično ohranila in danes pričajo o kulturi svojega časa. Večina teh ljudi ni po nesreči utonila, ampak je bila skrivno umorjena, javno kaznovana ali obredno umorjena. Na [[Danska|Danskem]], so našli presenetljivo dobro ohranjena, okoli 2000 let stara človeška trupla z lasmi, kožo in nohti.