Arabski polotok: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodano iz en wiki Oznaka: povezave do razločitev |
Bluelink 2 books for Preverljivost (20221022)) #IABot (v2.0.9.2) (GreenC bot |
||
Vrstica 166:
Obstajajo dokazi, da je človeško prebivališče na Arabskem polotoku segalo pred približno 106.000 do 130.000 leti.<ref name="Saudi Embassy US Website">[http://www.saudiembassy.net/about/country-information/history/ Saudi Embassy (US) Website] {{webarchive|url=https://web.archive.org/web/20160304062348/http://www.saudiembassy.net/about/country-information/history/ |date=2016-03-04 }} retrieved 20 January 2011</ref>
Arheologija je razkrila obstoj številnih civilizacij v predislamski Arabiji (kot je Samud), zlasti v Južni Arabiji.<ref>{{cite book|author=Robert D. Burrowes|year=2010|title=Historical Dictionary of Yemen|url=https://archive.org/details/historicaldictio02edburr_k0x8|page=[https://archive.org/details/historicaldictio02edburr_k0x8/page/319 319]|publisher=Rowman & Littlefield|isbn=978-0810855281}}</ref><ref>{{cite book|author=Kenneth Anderson Kitchen|year=2003|title=On the Reliability of the Old Testament|url=https://archive.org/details/onreliabilityold00kitc|url-access=limited|page=[https://archive.org/details/onreliabilityold00kitc/page/n139 116]|publisher=Wm. B. Eerdmans Publishing|isbn=978-0802849601}}</ref> Južnoarabske civilizacije vključujejo Šebo, Himjaritsko kraljestvo, kraljestvo Auasan, kraljestvo Ma'īn in Sabejsko kraljestvo. Od leta 106 n. št. do 630 n. št. je bila severozahodna Arabija pod nadzorom Rimskega cesarstva, ki jo je imenoval ''Arabia Petraea''. Osrednja Arabija je bila lokacija kraljestva Kinda v 4., 5. in zgodnjem 6. stoletju. Vzhodna Arabija je bila dom civilizacije Dilmun. Najzgodnejši znani dogodki v arabski zgodovini so selitve s polotoka na sosednja območja.<ref>Philip Khuri Hitti (2002), History of the Arabs, Revised: 10th Edition</ref>
Večina učenjakov je Arabski polotok že dolgo sprejela kot izvorno središče semitskih jezikov.<ref>Gray, Louis Herbert (2006) ''Introduction to Semitic Comparative Linguistics''</ref><ref>Courtenay, James John (2009) ''The Language of Palestine and Adjacent Regions''</ref><ref>Kienast, Burkhart. (2001). ''Historische semitische Sprachwissenschaft''.</ref><ref>Bromiley, Geoffrey W. (1995) ''The International Standard Bible Encyclopedia''</ref>
Vrstica 191:
Provincialna osmanska vojska za Arabijo (''Arabistan Ordusu'') je imela sedež v Siriji, ki je poleg Libanona vključevala Palestino, regijo Transjordanija (gora Libanon je bila sicer polavtonomni mutasarifate). Zadolženi so bili za Sirijo, Kilikijo, Irak in preostali del Arabskega polotoka.<ref>see History of the Ottoman Empire and Modern Turkey, Stanford J. Shaw, Ezel Kural Shaw, Cambridge University Press, 1977, {{ISBN|0-521-29166-6}}, page 85</ref><ref>[https://books.google.com/books?id=Uxkz9D4Ff_sC&pg=PA417&dq=&lr=&ei=BoDxSP2rFZbMzQTO3MXtBg&client= The Politics of Interventionism in Ottoman Lebanon, 1830–1861, by Caesar E. Farah] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20160514211350/https://books.google.com/books?id=Uxkz9D4Ff_sC&pg=PA417&dq=&lr=&ei=BoDxSP2rFZbMzQTO3MXtBg&client= |date=14 May 2016 }}, explains that Mount Lebanon was in the jurisdiction of the Arabistan Army, and that its headquarters was briefly moved to Beirut.</ref> Osmani nikoli niso imeli nadzora nad osrednjo Arabijo, znano tudi kot regija Nadžd.
Nastanek tega, kar naj bi postalo saudska kraljeva družina, znana kot Al Saud, se je začela v Nadždu v osrednji Arabiji leta 1744, ko je Mohamed bin Saud, ustanovitelj rodbine, združil moči z verskim voditeljem Muhammadom ibn Abd al-Wahhabom, ustanovitelj vahabitskega gibanja, stroge puritanske oblike sunitskega islama.<ref>{{cite book |title=Contemporary Religions: A World Guide |url=https://archive.org/details/isbn_9780582086951 |first1=Ian |last1=Harris |first2=Stuart|last2=Mews|first3=Paul|last3=Morris|first4= John |last4= Shepherd |year=1992 |isbn=978-0-582-08695-1 |page=[https://archive.org/details/isbn_9780582086951/page/369 369]}}</ref> Emirat Dirijah, ustanovljen na območju okoli Riada, se je hitro razširil in za kratek čas nadzoroval večino današnjega ozemlja Saudove Arabije, leta 1802 je oplenil Karbalo in leta 1803 zavzel Meko.<ref>"[http://countrystudies.us/saudi-arabia/7.htm The Saud Family and Wahhabi Islam] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20170316131703/http://countrystudies.us/saudi-arabia/7.htm |date=16 March 2017 }}". Library of Congress Country Studies.</ref>
''Protokol iz Damaska'' iz leta 1914 ponazarja regionalne odnose. Arabci, ki so živeli v enem od obstoječih okrožij Arabskega polotoka, emiratu Hedžas, so zaprosili za britansko jamstvo za neodvisnost. Njihov predlog je vključeval vse arabske dežele južno od črte, ki približno ustreza severnim mejam današnje Sirije in Iraka. Zamislili so si novo arabsko državo ali konfederacijo držav, ki bi mejila na južni Arabski polotok. Vključevala bi Kilikijo – İskenderun in Mersin, Irak s Kuvajtom, Sirijo, libanonsko goro Mutasarrifate, Jordanijo in Palestino.<ref>As cited by R, John and S. Hadawi's, Palestine Diary, pp. 30–31, je 'Damaščanski protokol' navajal: "Priznanje Velike Britanije neodvisnosti arabskih držav, ki ležijo znotraj naslednjih meja: sev. : črta Mersin_Adana do vzporednika 37N in od tod vzdolž črte Birejek-Urga-Mardin-Kidiat-Jazirat (Ibn 'Unear)-Amadia do perzijske meje; vzhod: perzijska meja navzdol do Perzijskega zaliva; jug: Indijski ocean (z izjemo Adena, katerega status je bilo treba ohraniti) Zahod: Rdeče morje in Sredozemsko morje nazaj do Mersina Odprava vseh izjemnih privilegijev, podeljenih tujcem po kapitulacijah Sklenitev obrambnega zavezništva med Veliko Britanijo "in bodoča neodvisna arabska država". Podelitev gospodarske preference Veliki Britaniji." see [https://books.google.com/books?id=n706ShSYt-sC&printsec=toc&dq=&source=gbs_summary_s&cad=0#PPA65,M1 ''King Husain and the Kingdom of Hejaz''] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20150322142502/http://books.google.com/books?id=n706ShSYt-sC&printsec=toc&dq=&source=gbs_summary_s&cad=0#PPA65,M1 |date=22 March 2015 }}, By Randall Baker, Oleander Press, 1979, {{ISBN|0-900891-48-3}}, pages 64–65</ref>
| |||