Koncentracijsko taborišče Dachau: Razlika med redakcijama

26. aprila 1945, ko so se Američani bližali taborišču, je bilo registriranih okrog 70.000 zapornikov v DachavuDachauu in sestrskih taboriščih. Največ je bilo političnih nasprotnikov različnih narodnosti, na drugem mestu so bili Judje. Tri dni kasneje so Američani osvobodili Dachau.

V taborišču je bilo tudi izjemno veliko Slovencev, zlasti mladih intelektualcev in drugih izobražencev. Samo v glavnem taborišču je bilo takoj po osvoboditvi popisanih kar 2907 preživelih Slovencev in 2537 Judov. Samo Rusov, Poljakov in Francozov je bilo več. Natančno število Slovencev, ki so trpeli in umirali v taborišču, ne bo nikoli znano, ker so bili ob prihodu nekateri vpisani kot Avstrijci, Italijani, Madžari, Jugoslovani ali redkeje kot Slovenci. Preživeli Slovenci so zapustili taborišče v začetku junija 1945 v treh večjih transportih na ameriških tovornjakih. Pred odhodom so dober mesec dni izdajali svoj časopis Dachauski poročevalec in dokumentirali stanje s fotografijami in risbami. Znane risbe so izdelali Zoran Mušič, Božo Pengov, Vlasto Kopač, France Uršič, Bruno Vavpotič in drugi. Simbolični taboriščni tarok je narisal arhitekt Boris Kobe. Bil je eden od Plečnikovih učencev v taborišču, kjer je bil še Dragotin Fatur, pa Kopač in drugi. Desetletja kasneje so svoje spomine skozi likovne izdelke izražali tudi drugi ustvarjalci z izkušnjo taborišč, kakor Karel Appel ali Bogdan Borčić. Med znanimi pisatelji je bil v taborišču krajši čas Boris Pahor; dalj časa Fran Albreht, Boris Fakin, Alojz Kraigher, Vladimir Kralj in Ludvik Mrzel. Med umrlimi je bil Ivo Grahor. Taboriščnik je bil tudi Boriskemik Fakin (Igor Torkar), ki so ga po vojni obsodili in zaprli še novi, komunistični oblastniki v Jugoslaviji, skupaj z drugimi inženirji in intelektualci. Kot obtoženec v Dachauskih procesih je moral odsedeti še štiri leta in štiri dni. Desetino drugih so ubili.

Po vojni so medvojne barake morali požgati zaradi higienskih in zdravstvenih vzrokov; taborišče je sprejelo begunce z vzhoda. BileDotrajani in izrabljeni objekti so bili leglo raznih bolezni in njih prenašalcev: uši, stenic, bolh, gnid in druge golazni. Obnovljeni sta samo dve baraki, ohranjeni pa so betonski temelji vseh ostalih.

V stavbi, kjer sta bili med 2. svetovno vojno menza in kuhinja, je danes muzej. Ohranjena je tudi še komandantura, ki je bila za tako strašno in veliko taborišče presenetljivo majhna. V pritličju so bili prostori za SS-stražarje na dolžnosti in za počitek in seveda slovita kovinska vhodna vrata z napisom Arbeit macht frei. (Delo osvobaja).