Hu Jintao: Razlika med redakcijama

'''Hu Džintao''' ({{IPAc-en|h|uː|_|dʒ|ɪ|n|ˈ|t|aʊ}}; {{zh|s=胡锦涛 |p=Hú Jǐntāo}}; {{small|[[Mandarinska Kitajsščina|Mandarinščina]] izgovorjava:}} {{IPAc-cmn|h|wu|2|-|j|in|3|.|t|ao|1|audio=胡锦涛.ogg}}; rojen 21. decembra 1942) je upokojeni [[Kitajski misijoni|kitajski]] politik, ki je bil med letoma 2002 in 2012 [[generalni sekretar Komunistične partije Kitajske|generalni sekretar Komunistične partije Kitajske]] (KPK), med letoma 2003 in 2013 [[predsednik Ljudske republike Kitajske|predsednik Ljudske republike Kitajske]] (LRK) in med letoma 2004 in 2012 [[predsednik Centralnega vojaškega odbora (Kitajska)|predsednik Centralnega vojaškega odbora]] (CVO). Med letoma 1992 in 2012 je bil član [[Stalnega odbora politbiroja Komunistične partije Kitajske|Stalnega odbora politbiroja KPK]], dejanskega najvišjega kitajskega organa odločanja. Hu je bil med letoma 2002 in 2012 [[vrhovni voditelj]] Kitajske.{{efn|"Vrhovni voditelj" ni uradni naziv, temveč je referenca, ki jo mediji in znanstveniki občasno uporabljajo za označitev najpomembnejšega političnega voditelja na Kitajskem v določenem obdobju. Ni soglasja o tem, kdaj je Hu postal vrhovni voditelj ali kdaj se je njegov mandat končal. Hu je leta 2002 postal generalni sekretar KPK, leta 2004 je zasedal "trojček" najvišjih funkcij v partiji, državi in vojski - generalnega sekretarja, predsednika in predsednika CVO, leta 2013 pa je vse tri funkcije prepustil svojemu nasledniku.}}

 

 

Med svojim mandatom je Hu ponovno uvedel državni nadzor v nekaterih gospodarskih sektorjih, ki ga je prejšnja administracija sprostila, in bil konservativen pri političnih reformah. Skupaj s svojim kolegom [[Predsedsednik vlade Ljudske republike Kitajske|predsednikom vlade Ljudske republike Kitajske]] [[Ven Džjabao|Ven Džjabaom]] je Hu vodil skoraj desetletje dosledne gospodarske rasti in razvoja, ki sta Kitajsko utrdila kot [[veliko silo|svetovno velesilo]]. Znanstvena perspektiva razvoja, katere cilj je bil zgraditi "harmonično socialistično družbo", ki bi bila uspešna in brez družbenih konfliktov, si je prizadeval izboljšati družbeno-gospodarsko enakost v državi. Pod njegovim vodstvom so oblasti tudi zatirale družbene nemire, proteste etničnih manjšin in disidente, kar je privedlo do številnih spornih dogodkov, kot so [[Nemiri v Tibetu leta 2008]] in sprejetje zakona proti odcepitvi. V zunanji politiki se je Hu zavzemal za "[[Kitajski mirni vzpon|mirni vzpon Kitajske]]", si prizadeval za mehko moč Kitajske v mednarodnih odnosih in korporativni pristop k diplomaciji. V času Huovega mandata se je kitajski vpliv v Afriki, Latinski Ameriki in drugih regijah v razvoju povečal.