Enobesedna figura: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
novo |
|||
Vrstica 6:
*začetno ponavljanje ali anafora ([[grščina|grš.]] ''anafora'' = obnova) je v rabi predvsem v poeziji, ko se dva ali več [[verz]]ov pričenja z istimi besedami, na primer: ''Malo časa je doma ostala, / malo časa, komaj dober teden''.
*zaključno ponavljanje ali epifora (grš. ''epifora'' = dodatek) je takrat, ko se dva ali več verzov zaključi z istimi besedami, na primer ''Peruti ptičica ima, plavuti ribica ima''.
*krajno ponavljanje ali epanalepsis (grš. ''epanalambano'' = ponovim) je raba iste besede ali besedne skupine v začetku in na koncu [[stavek|stavka]] ali verza, na primer: ''Gorje ti, moja vas, gorje!'' ([[Anton Aškerc|Aškerc]]) ali ''Pomota, ljudje božji, pomota'' ([[Fran
*bližnje ponavljanje ali anadiploza (grš. ''anadiploo'' = ponovim) je prevzem zadnje besede za začetek novega stavka, na primer: ''To vam je človek, človek izredne moči''. Posebno učinkovita je ta figura v poeziji, ko ista beseda zaključi prvi verz in začne drugega: ''Mar veš, da tečeš tik grobov, grobov slovenskega domovja?'' ([[Simon Gregorčič| Gregorčič]])
*pripev ali refren (lat. ''refringere'' = odlomiti) so besede, ki se ponavljajo na koncu stavka ali verza. Včasih se besede ponavljajo kot nekakšen samostojen verz po vsaki [[kitica|kitici]], kar je tipično predvsem za pesmi, ki se pojejo. V teh primerih je pripev lahko tudi samo vzklik ali nepomembna beseda kot ''holajdri holajdra''. Nasprotno je v prozi pripev lahko samo važna, odločna beseda (''Ne!'' ali ''Nikoli!'' ali ''Seveda!''), ki se ponovi po nekaterih zaporednih stavkih in s tem močno poudari njihov pomen.
|