Hu Jintao: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 82:
Hu se je na oblast povzpel prek [[Komunistična partija Kitajske|Komunistične partije Kitajske]] (KPK), zlasti kot [[sekretar komiteja Komunistične partije Kitajske|sekretar komiteja partije]] za provinco [[Guižou]] in [[Avtonomno regijo Tibet]], kjer je zaradi ostrega zatiranja drugače mislečih dobil pozornost najvišjih krogov. <ref name="Ewing, 2003">Ewing, 2003.</ref>{{Page needed|date=June 2022}} Pod [[Džjang Dzemin|Džjang Dzeminom]] je napredoval do prvega sekretarja [[Sekretariat Komunistične partije Kitajske|Centralnega sekretariata KPK]] in [[podpredsednik Ljudske republike Kitajske|podpredsednika Ljudske republike Kitajske]]. Hu je bil prvi [[Vodja Komunistične partije Kitajske|Vodja Komunistične partije]] iz generacije, mlajše od tistih, ki so sodelovali v državljanski vojni in ustanovitli republiko. Njegov hiter vzpon so spodbujali vplivni sponzorji iz starejše generacije, med njimi [[Song Ping]], [[Hu Jaobang]], [[Deng Šjaoping]] in Džjang Dzemin. <ref name="Ewing, 2003"/>{{Page needed|date=June 2022}}
Med svojim mandatom je Hu ponovno uvedel državni nadzor v nekaterih gospodarskih sektorjih, ki ga je prejšnja administracija sprostila, in bil konservativen pri političnih reformah. Skupaj s svojim kolegom [[Predsedsednik vlade Ljudske republike Kitajske|predsednikom vlade Ljudske republike Kitajske]] [[Ven Džjabao|Ven Džjabaom]] je Hu vodil skoraj desetletje dosledne gospodarske rasti in razvoja, ki sta Kitajsko utrdila kot [[veliko silo|svetovno velesilo]]. Znanstvena perspektiva razvoja, katere cilj je bil zgraditi "harmonično socialistično družbo", ki bi bila uspešna in brez družbenih konfliktov, si je prizadeval izboljšati družbeno-gospodarsko enakost v državi. Pod njegovim vodstvom so oblasti tudi zatirale družbene nemire, proteste etničnih manjšin in disidente, kar je privedlo do številnih spornih dogodkov, kot so [[nemiri v Tibetu leta 2008]] in sprejetje zakona proti odcepitvi. V zunanji politiki se je Hu zavzemal za "[[Kitajski mirni vzpon|mirni vzpon Kitajske]]", si prizadeval za mehko moč Kitajske v mednarodnih odnosih in korporativni pristop k diplomaciji. V času Huovega mandata se je kitajski vpliv v Afriki, Latinski Ameriki in drugih regijah v razvoju povečal.
{{notelist}}
| |||