Pismo Titu: Razlika med redakcijama

V pismu Pavel izpostavi [[Vrlina|vrline]] in razvade, ki bi morale biti za [[Kristjani|kristjana]] same po sebi razvidne. Dejstvo, da mora nekatere izmed njih izrecno pohvaliti ali obsoditi, je dokaz brezpravnega in perverznega značaja [[Kreta|kretske]] družbe. Opisi pregreh in vrlin niso namenjeni samo tistim, ki si prizadevajo oz. so izbrani za vodstvo cerkve, temveč vsem vernikom. Krepostim naj bi sledili vsi in jih trudili dosegati, pregreh pa naj bi se branili. Pavel obenem opisuje učinke slabega in dobrega vodstva: dobro vodstvo vodi v cerkve, polne zdravih in angažiranih vernikov, ki živijo tisto, kar govorijo, medtem ko slabo vodstvo vodi v cerkve z ljudmi, ki so med sabo razdvojeni, se zatikajo v malenkosti in prazno retoriko. Življenje slednjih je na videz pravično, a njihova notranjost ne pozna ljubezni, milosti ali svetosti. Avtor na koncu pisma Titu poda še merila za določanje vodstva v cerkvi in prepoznavanje lažnih učiteljev: zvesti voditelji so skrbniki svoje hiše, brezhibni v svojem ugledu, ne iščejo nepoštene koristi, so zmerni in se držijo resnice, ki izhaja iz evangelija, lažni učitelji pa uničujejo družine, imajo umazano vest, um in ugled in so motivirani iz lastne koristi. Vodijo jih strasti in nagoni, lažejo sebi v prid ter v svoj nauk sprejemajo napake, ki jih poučujejo naprej (Gloer, Stepp 2015).

 

 

=== Avtorstvo ===

Pismo Titu predpostavlja, da sta bila Pavel in Tit skupaj na Kreti. Tita je Pavel pustil tam, da bi popravil, kar je še pomanjkljivega, še posebej pa, da vsaki krščanski skupnosti dodeli [[Prezbiterij|prezbiterije]]. Njegova naloga je bila organizirati Cerkev po Pavlovih navodilih. Kasneje se je ponovno srečal s Pavlom v Nikopolu in odšel v [[Dalmacija (rimska provinca)|Dalmacijo]]. Na podlagi knjige ''Zgodovina Cerkve'', ki jo je napisal [[Evzebij Cezarejski]], naj bi Tit Cerkvi služil kot prvi škof na Kreti. Pokopan je bil v Korintu, njegovo glavo pa so kasneje, ko je bila Kreta napadena s strani [[Saraceni|Saracenov]], premaknili v [[Benetke]].<ref>{{Navedi splet|title=sveti Tit – škof {{!}} svetniki.org|url=https://svetniki.org/sveti-tit-skof/|date=2013-01-25|accessdate=2022-07-05|language=sl-SI}}</ref>

 

 

=== Struktura ===

V Tit 1,10 pridejo pod udar tudi »tisti iz obreze« – kristjani judovskega izvora. Namig, da se držijo človeško obarvanih predpisov, ki razglašajo stvari za nečiste (1,15), je v prid razlagi, da so se strogo držali Mojzesove postave in njenega izročila (gl. Mr 7,8). Pomen judovskih [[Mitologija|bajk]] v Tit 1,14 ni znan. Ena od možnih razlag je obsodba [[Gnosticizem|gnosticizma]].

 

 

V 2,4–5 se Pismo Titu bolj približa [[Pismo Kološanom|Pismu Kološanom]] in [[Pismo Efežanom|Pismu Efežanom]]. Naroča, naj mlade žene ljubijo in ubogajo svoje može in naj se [[Suženjstvo|sužnji]] podrejajo svojim gospodarjem. Ta zahteva po spodobnem obnašanju, ki jo najdemo tudi za prezbiterije v 1,7–9, dojemamo kot izraz nauka, da bi olepšali nauk Boga, odrešenika (2,10), tako da bi krščansko verovanje in način življenja bila kot službena obleka.

 

 

Tako kot da Pavel samega sebe za zgled posnemanja v nespornih pismih, to ponovi v pastoralnih pismih. Hoče, da bi bili kristjani na Kreti za zgled (Tit 2,7), da bi še druge pritegnili k veri. Ta zgled v dobrih delih je tudi podrejenost oblastem in vladarjem (3,1). Nespametne razprave in pričkanje med kristjani samimi je škodljivo za takšno javno podobo (3,9–10).

Strokovnjaki, ki trdijo da Pismo Titu ni avtentično, izpostavljajo velik delež besed v pastoralnih pismih, ki jih ne najdemo drugje v Novi zavezi. Ta delež je do trikrat večji kot v pismih, ki so avtentična. Prav tako izpostavljajo pomankanje veznikov, značilnih za avtentična pisma. Pomankanje teh dajo pastoralnim pismom drugačen slog in stil. Besedišče v pastoralnih pismih se od avtentičnih razlikuje tudi v tem, da ima več skupnega z besediščem piscev 2. stoletja kot s pisci 1. stoletja. Stil pisanja se razlikuje tudi v odnosu avtorja pastoralnih pisem do nasprotnikov, s katerimi se ta ne pogovarja, tako kot se Pavel v drugih pristnih pismih. Pavel uporablja različne retorične strategije in vzpostavlja odnos, ki predpostavlja prisotnost sogovornika. Avtor pastoralnih pisem pa pokaže malo zanimanja za dialog z nasprotniki. Uporablja predvsem monolog, v katerem uporablja nauk vere in obnašanja na podlagi tradicije in s tem ne pusti prostora za dialog. V tem pogledu je slog pisanja pokazatelj, da Pavel ni avtor pastoralnih pisem. Po drugi strani so pastoralna pisma, tako kot druga Pavlova pisma, napisana z določenim namenom. Zato lahko dopuščamo uporabo drugačnega sloga in besedišča glede na zgodovinsko ozadje in namen. Pastoralna pisma se ukvarjajo predvsem z kvalifikacijo in določitvijo cerkvenega reda in zato potrebujejo drugačno besedišče kot ostala Pavlova pisma, ki se dotikajo drugih vprašanj (Gloer, Stepp 2015).

 

Kriva vera, ki so ji »pastirska pisma« vztrajno nasprotovala, takó da so pozivala k trdnosti v nauku, je le na splošno opredeljena. Krivi učitelji, za katere se zdi, da so delovali v Cerkvi, so bili predvsem pod vplivom judovstva. To so bili predvsem Judje (Tit 1,10), ki so hoteli biti učitelji postave (1 Tim 1,7) in so načenjali prepire o njeni vsebini (Tit 3,9) ter se zatekali k judovskim bajkam (mitom) (Tit 1,14), k legendam in rodovnikom (1 Tim 1,4). Velik poudarek Pisma Titu je skrb za cerkveno ureditev, določitev prezbiterijev in pa kakšni naj bi ti bili. Vendar ne bi bilo prav, če bi v pastoralnih pismih poudarjali samo organizacijska vprašanja in nevšečnosti, ki so jih povzročale herezije.<ref>{{Navedi splet|title=Uvod v Prvo in Drugo pismo Timoteju in uvod v Pismo Titu|url=https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Tit+0&id0=1&pos=0&set=6&l=sl|website=BIBLIJA.net|accessdate=2022-07-05|first=|last=}}</ref> Pastoralna pisma poudarjajo tudi zdrav nauk (Tit, 1,1; 2,1) in spoznanje resnice (Tit 1,1), kakor tudi zdravo vero (Tit 1,13; 2,2) (Brown 2008, 640).