Fašistična Italija (1922–1943): Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Janezdrilc je premaknil stran Fašistična Italija (1922—1943) na Fašistična Italija (1922–1943): pomišljaj
Radek (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 5:
'''Fašistična Italija''' se nanaša na ime [[Kraljevina Italija|Kraljevine Italije]], ki jo je med letoma 1922 in 1943 vodila [[Nacionalna fašistična stranka]] pod vodstvom [[Benito Mussolini|Benita Mussolinija]], predsednika vlade, od katere je leta 1925 prejel diktatorska pooblastila. Italijanski fašisti so uvedli avtoritarno vladavino in zatrli politično in intelektualno opozicijo, hkrati pa spodbujali gospodarsko modernizacijo, tradicionalne družbene vrednote in približevanje rimskokatoliški cerkvi. Fašistična vlada je šla skozi več relativno različnih faz". Prva faza (1922–1925) je bila nominalno nadaljevanje parlamentarnega sistema, čeprav z »zakonito organizirano izvršno diktaturo«. Druga faza (1925–1929) je bila »izgradnja prave fašistične diktature«. Tretja faza (1929–1934) je sledila z manj intervencionizma v zunanji politiki. Za četrto fazo (1935–1940) je bila značilna agresivna zunanja politika: [[druga italijansko-etiopska vojna]], ki se je razširila iz [[Eritreja|Eritreje]] in [[Somalija|Somalije]]; spopadi z [[Društvo narodov|Ligo narodov]], ki so privedli do več sankcij; naraščajoča gospodarska avtarkija; italijanska invazija na [[Albanija|Albanijo]]; in podpis jeklenega pakta. Peta faza (1940–1943) je bila sama [[druga svetovna vojna]], ki se je končala z vojaškim porazom, medtem ko je bila šesta in zadnja faza (1943–1945) krhka [[Marionetna država|marionetna vlada]] pod nemškim nadzorom.<ref>Stanley G. Payne, ''A History of Fascism, 1914–1945'' (1996) p 212</ref>   
 
Italija je bila članica sil osi v drugi svetovni vojni, ki se je z začetnim uspehom bojevala na več frontah. Vendar je po nemško-italijanskem porazu v [[Afrika|Afriki]], uspehih [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]] na [[Vzhodna fronta (druga svetovna vojna)|vzhodni fronti]] in kasnejšem [[Zavezniška invazija na Sicilijo|zavezniškem izkrcanju na Siciliji]], kralj [[Viktor Emanuel III.|Viktor Emanuel III]] strmoglavil in aretiral Mussolinija, fašistična stranka pa je bila v [[Rim|Rimu]] razpuščena. Nova vlada je septembra 1943 podpisala [[Kapitulacija FašističneKraljevine Italije|premirje z zavezniki]], s čimer je Fašistična Italija dokončno kapitulirala. [[Tretji rajh|Nacistična Nemčija]] je s pomočjo fašistov prevzela nadzor nad [[Apeninski polotok|italijanskim polotokom]] in osvobodila Mussolinija ter ustanovila [[Italijanska socialna republika|Italijansko socialno republiko]], kolaboracionistično marionetno državo, ki sta jo še vedno vodila Mussolini in njegovi fašistični sodelavci. Italijanski odpor proti nacistični nemški okupaciji in italijanskim fašističnim sodelavcem je bil najbolj viden v [[Neapelj|Neaplju]], medtem ko so zavezniki nekaj italijanskih enot na jugu organizirali v italijansko vojsko, ki se je do konca vojne borila skupaj z zavezniki. Manjše število italijanskih vojakov se je še naprej borilo skupaj z Nemci v Narodni republikanski armadi. Od te točke naprej je državo zajela državljanska vojna in veliko italijansko odporniško gibanje se je bojevalo v gverilski vojni proti nemškim silam in silam RSI. Mussolinija so na begu 28. aprila 1945 [[Smrt Benita Mussolinija|ujeli in ubili]] italijanski partizani, sovražnosti pa so se končale 2. maja.
 
Kmalu po vojni je državljansko nezadovoljstvo leta 1946 privedlo do institucionalnega referenduma o tem, ali bo Italija ostala monarhija ali postala republika. Italijani so se odločili zapustiti monarhijo in ustanoviti Italijansko republiko, [[Italija|današnjo italijansko državo]].