Gigue: Razlika med redakcijama

Začetki segajo na Britansko otočje, 15. stoletja. Angleška beseda izvira najverjetneje iz francoske besede ''giquer'', »zabavati se«, »skakati«. Italijanski giga, se je razvil iz angleškega gigue v poznem 17. stoletju, čeprav se je pred tem pojavil gigue v francoski glasbi za lutnjo in čembalo v začetku 17. stoletja. Sredi 17. stoletja, je bil gigue popularen v Nemčiji. (1) Nemški skladatelji so združili kontrapunktski, francoski gigue z homofonim, italijanskim giga. (2) Oblika z baročne suite ki jo poznamo danes, se je začela razvijati sredi 17. stoletja (2). Henri Purcell je pri tem imel vodilno vlogo zs svojimi tehnikami in ritmičnimi standardi, ki so se hitro razširili po Evropi. (2)

Gigue izhaja iz britanskega oz. irskega [[ljudski ples|ljudskega plesa]] ''[[jig]]'' (nastal je že pred [[15. stoletje|15. stoletjem]]m), ki se je v elizabetinski dobi pojavljal kot kompozicija za [[virginal]] in [[lutnja|lutnjo]]. V Evropo ga je prinesel [[Francozi|francoski]] lutnjarski [[virtuoz]] [[Jacques Gaultier]] ''(Gaultier d'Angleterre)'', ki je bil med letoma [[1619]] in [[1648]] član kraljeve kapele v [[London]]u. V instrumentalni glasbi, izvajani na evropskih [[dvor]]ih, se je pojavil v konec [[17. stoletje|17.]] in v začetku [[18. stoletje|18. stoletja]], s tem pa so se začele tudi njegove modifikacije, odvisne od kulturnega okolja. Baročni skladatelji so razlikovali med francoskimi in italijanskimi, včasih tudi angleškimi različicami. Italijanski ''giga'' (6/8 ali 12/8 takt) je bil hitri stavek italijanske [[sonata da chiesa|sonate da chiesa]]. Francoski ''[[clavicenisti]]'' ([[Louis Couperin]], [[Jacques Champion de Chambonnières]], [[Jean-Henri d'Anglebert]], [[Nicolas Lebègue]] in drugi) so gigue pisali v tridobnem taktu. Lebègue je vpeljal gigue kot obligaten stavek v baročni [[suita|suiti]], sicer pa se je pojavljal še v violinskih [[sonata]]h, [[trio-sonata]]h in [[koncert (glasbena oblika)|koncert]]ih. Včasih je bil začetek žige komponiran v [[fuga|fugato]]to tehniki. V [[Nemčija|Nemčiji]] so bile prvi žige (nemško tudi ''gique'') komponirane za lutnjo, do leta 1700 v francoskem slogu, po tej letnici pa v italijanskem. [[Johann Jakob Froberger]] je v svojih klavirskih suitah komponiral gigue kot zadnji stavek, njegovemu vzoru so sledili še [[Johann Pachelbel]], [[Dieterich Buxtehude]], [[Johann Kuhnau]] in utrdili nemško različico žige (sintezo italijanske in francoske) ter njegovo mesto v suiti. Danes največkrat izvajane žige je v svojih [[partita]]h in suitah prispeval [[Bach|J. S. Bach]].