[[Socializacija ekonomije]] je bila fašistična teorija o [[samouprava|samoupravljanju]] in porazdelitvi dohodka med zaposlenimi. Po Mussolinijevem mnenjuZagovarjala je bilpredvsem potrebenvsesplošno prehodpravico izdržavljanov [[kapitalizem|kapitalističnegado ekonomskegadela sistema]],in kilastnega je vladal pred letom 1922stanovanja, vkar nov način [[gospodarstvo|gospodarstva]], v kateremnaj bi vladalabilo [[korporativizem]]konkretno in samouprava. Medtem ko so se v Kraljevini take ideje ledosegljivo s težavo uresničevale, je Veronski manifest odločno obnovil načrt za porazdelitev dohodkov med delavce, [[podržavljenje]]podržavljenjem večjih [[industrija|industrij]] in vsesplošnoporazdelitvijo pravicoindustrijskega dodohodka dela in lastne bivalnemed enotezaposlene. Ta program naj bi pridobil množično odobravanje italijanskega ljudstva.<ref>Veneruso, stran 422</ref> Dekret 12. februarja 1944 ga je strnil v pet osnovnih smernic: možnost podržavljenja [[ekstraktivna industrija|ekstraktivne]] in [[energetska industrija|energetske industrije]], ustanovitev [[izvršni svet|izvršnih odborov]] za organizacijo [[proizvodnja|proizvodnje]] in porazdelitve dobička, ustanovitev upravnih svetov sestavljenih iz [[delničar]]jev in zaposlenih kadrov, osebna odgovornost vodstva pred državnimi organi, nova pravila za imenovanje [[sindikalist]]ov in vladnih komisarjev ter ustanovitev državnega telesa za [[financiranje|financiranja]]. Da se ne bi s temi določbami zameril Nemcem, jim je Mussolini izrecno zagotovil, da ne bo prišlo do [[razlastitev]] in da bodo predstavniki novoustanovljenih svetov izbrani iz posebnih državnih seznamov, “kar bo dovolilo oblastem pregled nad delovanjem, medtem ko bodo zaposleni prepričani, da sodelujejo v upravljanju podjetja”<ref>Deakin, stran 894</ref>.
Vendar lepe besede in dobre namere niso prepričale niti Nemcev niti Italijanov. Nemci še vedno niso zaupali zaveznikom, ki so jih “izdali” s [[Kapitulacija Fašistične Italije|predajo 8. septembra]]. Italijani pa niso marali ničesar več od Mussolinija, ker je “po letu 1940 povzročil toliko zla, da je prekril vsa dobra dejanja prejšnjih 20 let”.<ref>Deakin, stran 902</ref> Tako italijanski industrijalci kot nemški okupatorji so razumeli socializacijo ekonomije kot uvod v propad industrije, predvsem vojne.<ref>Deakin, stran 900</ref> Načrti so ostali le na papirju.
