Ljudje ob cesti: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
SportiBot (pogovor | prispevki)
pravopis
Vrstica 43:
{{navedek|Nedavno je prišla v slovenske izložbe knjiga, ki govori o Brkinih in tamkajšnjih včerajšnjih ljudeh. Zaradi žlahtno pobarvanega in originalnega ljudskega jezika, povsem nove in v naši književnosti še neobdelane pokrajine in zaradi čudovito iskrivih in v humor odetih misli — vzbuja v bralcu toliko razburjanja, toliko medvrstičnih komentarjev in toliko asociacij, kot jih je mogla vzbuditi le redka boljša povojna proza pri nas. Če naj proti navadi slovenske publicistike najprej in predvsem poudarimo najbolj izbrušen biser, t.j. moč abtorjevega pesniškega jezika, potem je treba brez vsakega laskanja priznati, da je pesniška metaforika na nekaterih mestih te knjige tako bogata, enkratna, naravna in primerna, kakor jo najdemo le pri naših boljših mojstrih jezika. Brkinci izpred prve svetovne vojne, okiteni s staromodnimi navadami in vpreženi v idiliko domačnosti, so hudomušno stopili v našo književnost in prinesli s seboj vonj po zemlji, burjo golih gmajn in lepo mero dobre volje. (J. H. 1961)}}
 
{{navedek|Delo Milana Lipovca sodi v bogato tradicijo slovenske večerniške literature, ki si je pridobila širok krog bralcev zlasti pri Mohorjevi družbi. Ta je v skladu s svojim književnim programom izoblikovala poseben tip pripovedi, ki je bil namenjen v prvi vrsti kmečkemu bralstvu. Tudi Milan Lipovec šteje med pisce, ki so se v veliki meri naslonili na izročilo večerniške proze. V njegovi pripovedi je dogajanje fabulativno bogato, le da v celoti sloni na anekdotiki, in bi lahko rekli, da je junak kolektiv, v tem primeru brkinsko ljudstvo. Knjiga, bržkone edino avtorjevo delo je pisana v v živem, poetizirajočem jeziku, kjer ne manjka občutka za tankočutno opisovanje pejsažev, ki pa v tem primeru ne doseže pravega soglasja z dogajanjem. Tudi humorni in refleksivni vložki, se zdi, da delajo delu prej silo, kot pa mu koristijo. Zato delo nikakor ne pritegne, čeprav je pisano z veliko mero znanja tako kar se tiče kompozicije kot poznavanja jezika in njegovih sredstev. Zdi se, da si je preveč prizadevalo pokriti dogajanje v celoti, v enem samem zamahu izpovedati vse, kar je izpovedati vredno. Zato vrednost te knjige ni v njeni epični razsežnosti ali v fabuli, ampak v detajlih, v pravih jezikovnih dragotinah. (Simčič 1981)}}
 
== Viri ==