Ljudje ob cesti: Razlika med redakcijama

{{navedek|Delo Milana Lipovca sodi v bogato tradicijo slovenske večerniške literature, ki si je pridobila širok krog bralcev zlasti pri Mohorjevi družbi. Ta je v skladu s svojim književnim programom izoblikovala poseben tip pripovedi, ki je bil namenjen v prvi vrsti kmečkemu bralstvu. Tudi Milan Lipovec šteje med pisce, ki so se v veliki meri naslonili na izročilo večerniške proze. V njegovi pripovedi je dogajanje fabulativno bogato, le da v celoti sloni na anekdotiki, in bi lahko rekli, da je junak kolektiv, v tem primeru brkinsko ljudstvo. Knjiga, bržkone edino avtorjevo delo je pisana v v živem, poetizirajočem jeziku, kjer ne manjka občutka za tankočutno opisovanje pejsažev, ki pa v tem primeru ne doseže pravega soglasja z dogajanjem. Tudi humorni in refleksivni vložki, se zdi, da delajo delu prej silo, kot pa mu koristijo. Zato delo nikakor ne pritegne, čeprav je pisano z veliko mero znanja tako kar se tiče kompozicije kot poznavanja jezika in njegovih sredstev. Zdi se, da si je preveč prizadevalo pokriti dogajanje v celoti, v enem samem zamahu izpovedati vse, kar je izpovedati vredno. Zato vrednost te knjige ni v njeni epični razsežnosti ali v fabuli, ampak v detajlih, v pravih jezikovnih dragotinah. (Simčič 1981)}}