Kvestor: Razlika med redakcijama

odstranjenih 16 zlogov ,  pred 3 meseci
pravopis
(pravopis)
 
V različnih zgodovinskih obdobjih je imel različne funkcije. V [[Rimsko kraljestvo|Rimskem kraljestvu]] je ''quaestores parricidii'' (kvestorji s sodno oblastjo) imenoval kralj, da bi preiskovali in obravnavali umore. V [[Rimska republika|Rimski republiki]] so bili kvestorji izvoljeni uradniki, ki so nadzirali državno zakladnico in pregledovali račune.
 
Položaj kvestorja je bil najnižji na ''[[cursus honorum]]'' (častna pot). V rimskem političnem okolju je bil kljub temu zanimiv za karierne politike, ker je bil prva stopnička na poti v [[Rimski senat]]. V [[Rimsko cesarstvo|Rimskem cesarstvu]] je položaj kvestorja nadomestil [[prefekt]], potem pa se je v poznem cesarstvu ponovno pojavil kot ''quaestor intra palatium'' (dvorni kvestor). Dvorne kvestorje je imenoval cesar, da bi vodili cesarski dvor in odgovarjali na prošnje in pritožbe.<ref>''"Quaestor: Ancient Roman Official"''. Encyclopædia Britannica Online. Encyclopædia Britannica Inc. Pridobljeno 1. avgusta 2016.</ref>
 
==Etimologija==
==Zgodovina==
===Izvor===
Najzgodnejši kvestorji so bili ''quaestores parricidii'' (kvestorji s sodno oblastjo), ki so se pojavili že v [[Rimsko kraljestvo|Rimskem kraljestvu]]. Izbrani so bili za preiskovanje težkih zločinov, verjetno za posamezne primere, in verjetno niso bili stalni. Staroveški avtorji imajo različna mnenja o tem, kako se je izbiralo kvestorje, in o tem, kdaj je bila služba ustanovljena. Nekateri jo datirajo kar v mitsko vladavino [[Romul in Rem|Romula]].<ref>Titus Livius. ''The History of Rome, Book 2''. Benjamin Oliver Foster (ur.). Pridobljeno 5. maja 2017.</ref>
 
===Rimska republika===
V [[Rimska republika|Rimski republiki]] so bili kvestorji izvoljeni uradniki, ki so nadzirali državno blagajno in račune države, vojske in njenih častnikov. Kvestorje, zadolžene za finančni nadzor, so imenovali ''quaestores aerarii'' (erarni kvestorji), ker so nadzirali erar (''aerarium'', javna zakladnica) v [[Saturnov tempelj, Rim|Saturnovem templju]].<ref>Livy (1881). J. R. Seeley (ur.). ''Livy, Book I, with Introduction, Historical Examination, and Notes''. Clarendon Press. Pridobljeno 12. avgusta 2012.</ref> Nastanek službe je nejasen. Znano je, da je ljudska skupščina (''comitia tributa'') okoli leta 420 pr. n. št. vsako leto izvolila štiri kvestorje. Po letu 267 pr. n. št. se je njihovo število povečano na deset.
 
Položaj kvestorja, ki ga je običajno zasedal bivši ''tribunus laticlavius'' (tribun s širokim trakom), je postal prvi korak na ''cursus honorum'' (dobesedno častna pot), standardnem nizu stopenj v karieri državnih uslužbencev. Izvolitev za kvestorja je hkrati pomenila pravico do sedeža v [[Rimski senat|senatu]] in možnost napredovanja po ''cursus honorum''. Kvestorji med bivanjem v Rimu niso imeli pravice do telesne straže ([[liktor]]ji), izven Rima pa so lahko nosili ''fasces'', povezan snop lesenih palic, ki je simboliziral avtoriteto in pooblastila magistrata.<ref>Smith, William (1875). ''"LacusCurtius • Fasces (Smith's Dictionary, 1875)"''. penelope.uchicago.edu. Pridobljeno 28. decembra 2018.</ref>
Z reformami [[Sula|Lucija Kornelija Sule]] se je leta 81 pr. n. št. število kvestorjev povečalo na 20. Kandidati iz patricijskih družin so morali biti stari najmanj 30 let, kandidati iz plebejskih družin pa najmanj 32 let. Reforme so izvoljenemu kvestorju avtomatsko zagotovile sedež v senatu. Pred tem se je članstvo v senatu podelilo šele potem, ko so cenzorji pregledali senatne liste, kar se je zgodilo manj pogosto kot vsakoletna izvolitev kvestorjev.
 
Okoli leta 75 pr. n. št. je vsak prokonzul vedno imel po enega kvestorja, ki ga je vedno spremljal tudi na vojnih pohodih. Kvestor je sčasoma postal nekaj med guvernerjevim zasebnim tajnikom in glavnim pribočnikom. Njun odnos je postal bolj oseben, podoben odnosu med očetom in sinom<ref>Anthony Trollope. The Life of Cicero.</ref> ali pokroviteljem in varovancem. Med obema je bilo nekaj vzajemnega spoštovanja, njuni vlogi pa sta bili vseeno strogo določeni. Če je predstojnik kršil pravila ali celo podejenemu naredil škodo, se je njegovo dejanje štelo za nečastno ali celo izdajalsko.<ref name=ref12>Thompson, L. A. (1962). "The Relationship between Provincial Quaestors and Their Commanders-in-Chief". ''Historia: Zeitschrift Für Alte Geschichte''. JSTOR 4434751.</ref>
 
===Pozna antika===
[[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinski]] cesar [[Konstantin Veliki]] je ustanovil položaj ''quaestor sacri palatii'' (kvestor svete palače), ki je deloval enako kot glavni pravniški uradnik v Rimskem cesarstvu. Cesar [[Justinijan I.]] je ustvaril ''kvestitorje'', ki so delovali kot kot sodni in policijski uradniki v [[Konstantinopel|Konstantinoplu]], in ''quaestores exercitus'' (vojaški kvestorji), ki so službovali v kratkoživi vojaško-civilni administraciji ob spodnji [[Donava|Donavi]]. ''Quaestores sacri palatii'' so se obdržali še dolgo v bizantinski zgodovini, vendar so se njihove zadolžitve spreminjale in postale podobne zadolžitvam kvestitorjev. Naslov kot tak se je ohranil do 14. stoletja kot zgolj časten naslov.
 
==Slavni kvestorji==
===Gaj Sempronij Grakh===
Po smrti brata Tiberija Grakha se je [[Gaj Sempronij Grakh]] za nekaj časa umaknil s političnega odra, dokler ni bil na sodišču prisiljen braniti svojega dobrega prijatelja Vetija. Ko je senat prepoznal njegove govorniške sposobnosti, se je ustrašil, da bo Gaj vzbudil ljudstvo na enak način kot njegov brat. Senat je sklenil preprečiti njegovo imenovanje za [[tribun]]a, zato ga je imenoval za kvestorja Marka Aufidija Oresta na [[Sardinija|Sardiniji]]. Grakh je na položaju kvestorja premagal več svojih nasprotnikov in postal priljubljen med svojimi vojaki. Po incidentu, v katerem je Grakh dobil podporo lokalnih vasi pri oskrbi njegovih vojakov, je senat poskušal Grakha zadržati na Sardijiji za nedoločen čas, tako da je Orestu podaljšal mandat. Grakh s sklepom senata ni bil zadovoljen. Vrnil se je v Rim in zahteval pojasnilo, kar je sčasoma privedlo do njegove izvolitve za [[ljudski tribun|ljudskega tribuna]].<ref>Plutarh. ''Life of Gaius Gracchus''. Loeb Classical Library, 1921. Pridobljeno 1. maja 2017.</ref>
 
===Mark Antonij===
[[Mark Antonij]], dobro znan po svoji državljanski vojni z [[Gaj Avgust Oktavijan|Oktavijanom]], je začel svojo politično kariero kot kvestor. Pred tem je bil [[prefekt]] v [[Sirija (rimska provinca)|Siriji]] in eden od legatov [[Julij Cezar|Julija Cezarja]] v [[Galija|Galiji]]. Cezarjeva naklonjenost in govorniške veščine v obrambi zapuščine Publija Klodija so pripomogle, da je bil leta 51 pr. n. št. izvoljen za kvestorja. Položaj kvestorja je bil izhodišče za njegovo izvolitev za avgurja in leta 50 pr. n. št. s Cezarjevo pomočjo za ljudskega tribuna.<ref>Henriette van der Blom (2016). ''Oratory and Political Career in the Late Roman Republic''. Cambridge: Cambridge University Press, 2016. Pridobljeno 21. aprila 2017.</ref>
 
===Gaj Julij Cezar===
266.888

urejanj