Makedonija (kraljestvo): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodano iz en wiki |
|||
Vrstica 237:
[[Filip V. Makedonski]] (vladal 221–179 pr. n. št.) se je soočil z neposrednimi izzivi njegove oblasti s strani Ilirskih [[Dardanci|Dardancev]] in Etolske zveze. Filip V. in njegovi zavezniki so bili uspešni proti Etolcem in njihovim zaveznikom v socialni vojni (220–217 pr. n. št.), vendar je sklenil mir z Etolci, ko je izvedel za vdore Dardancev na severu in zmago Kartažanov nad Rimljani pri bitka pri Trazimenskem jezeru leta 217 pr. n. št.. Demetrij iz Fara naj bi prepričal Filipa V., naj najprej [[Ilirske vojne (229-168 pr. n. št.)|zavaruje Ilirijo]] pred invazijo na italijanski polotok.<ref group="note">{{harvnb|Eckstein|2010|pp=229–230}}; see also {{harvnb|Errington|1990|pp=186–189}} for further details. <br>Errington is skeptical that Philip V at this point had any intentions of invading southern Italy via Illyria once the latter was secured, deeming his plans to be "more modest", {{harvnb|Errington|1990|p=189}}.</ref> Leta 216 pr. n. št. je Filip V. poslal sto lahkih vojnih ladij v [[Jadransko morje]], da bi napadle Ilirijo, kar je bila poteza, ki je [[Skerdilajd]]a iz Ardijejskega kraljestva spodbudil, da se je obrnil na Rimljane za pomoč. Rim se je odzval tako, da je z rimske Sicilije poslal deset težkih kvinkverem, da patruljirajo na obalah Ilirije, zaradi česar je Filip V obrnil smer in svojemu ladjevju ukazal umik, s čimer je zaenkrat preprečil odprt spopad.
== Ustanove ==
=== Delitev oblasti ===
[[File:Phillip Museum.jpg|thumb| Verginino Sonce, zvezda s 16 žarki, ki prekriva kraljevo grobnico Filipa II. Makedonskega (vladal 359–336 pr. n. št.), odkrito v grobnici v Vergini, nekdanjem starodavnem mestu Aigai]]
Na čelu makedonske vlade je bil kralj ([[basileus]]). <ref group="note"> Pisani dokazi o makedonskih vladnih institucijah, nastali pred vladavino Filipa II. Makedonskega], so redki in nimajo makedonskega izvora. Glavni viri zgodnjega makedonskega zgodovinopisja so dela [[Herodot]]a, [[Tukidid]]a, [[Diodor Sicilski|Diodora Sicilskega]] in [[Justin (zgodovinar)|Justina]]. Sodobna poročila tistih, kot je [[Demosten]], so bila pogosto sovražna in nezanesljiva; celo [[Aristotel]], ki je živel v Makedoniji, nam posreduje kratke opise njenih vladajočih institucij. [[Polibij]] je bil sodobni zgodovinar, ki je pisal o Makedoniji; kasnejši zgodovinarji vključujejo [[Tit Livij|Livija]], [[Kvint Kurcij Ruf |Kvinta Kurcija Rufa]], [[Plutarh]]a in [[Arijan]]a. Dela teh zgodovinarjev potrjujejo makedonsko dedno monarhijo in osnovne institucije, vendar ostaja nejasno, ali je obstajala [[ustava]] za makedonsko vlado. Glej: {{harvnb|King|2010|pp=373–374}}. <br>Vendar N. G. L. Hammond in F. W. Walbank piše z očitno gotovostjo in prepričanostjo, ko opisuje makedonsko ustavno vlado, ki omejuje kralja in vključuje [[ljudsko zborovanje]] vojske. Glej: {{harvnb|Hammond|Walbank|2001|pp=12–13 <br>Glavni tekstovni primarni viri za organizacijo makedonske vojske, kakršna je obstajala pod Aleksandrom Velikim, vključujejo Arijana, Diodora in Plutarha; sodobni zgodovinarji se večinoma zanašajo na Polibija in Livija za razumevanje podrobnih vidikov vojske iz antigonidskega obdobja. O tem, {{harvnb|Sekunda|2010|pp=446–447}} piše: »... temu lahko dodamo dokaze dveh veličastnih arheoloških spomenikov, '[[Aleksandrov sarkofag]]' v zlasti in '[[Aleksandrov mozaik]]'... V primeru Antigonidske vojske ... dragocene dodatne podrobnosti občasno posreduje Diodor in Plutarh ter z nizom napisov, ki ohranjajo odseke dveh sklopov vojaških predpisov, ki jih je izdal Filip V."</ref> Vsaj od vladavine Filipa II. so kralju pomagali kraljevi paži (''basilikoi paides''), telesni stražarji (''somatophylakes''), spremljevalci (''hetairoi''), prijatelji (''philoi''), skupščina, ki je vključevala pripadnike vojske in (v helenističnem obdobju) sodnike.<ref>{{harvnb|King|2010|p=374}}; see also {{harvnb|Errington|1990|pp=220–221}} for further details.</ref> Manjkajo dokazi o tem, v kolikšni meri si je vsaka od teh skupin delila oblast s kraljem ali ali je imel njihov obstoj podlago v uradnem ustavnem okviru. Pred vladavino Filipa II. je bila edina institucija, podprta z besedilnimi dokazi, monarhija.<ref group="note">{{harvnb|King|2010|p=375}}. <br>Leta 1931 je Friedrich Granier prvi predlagal, da bi Makedonija v času vladavine Filipa II. vojakov, čeprav večina dokazov za domnevno pravico vojske, da imenuje novega kralja in sodi v primerih izdaje, izvira iz vladavine Aleksandra III. Makedonskega. Glej {{harvnb|Granier|1931|str=4–28, 48–57}} in {{harvnb|King|2010|str=374–375}}. <br>Pietro de Francisci je bil prvi, ki je ovrgel Granierjeve ideje in predstavil teorijo, da je bila makedonska vlada [[avtokracija]], ki ji je vladala muhavost monarha, čeprav je to vprašanje kraljevanja in upravljanja v akademskem svetu še vedno nerešeno. Glej: {{harvnb|de Francisci|1948|pp=345–435}} kot tudi {{harvnb|King|2010|p=375}} in {{harvnb|Errington|1990|p=220}} za več podrobnosti.</ref>
===Kraljevstvo in kraljevi dvor ===
Najzgodnejša znana vlada v starodavni Makedoniji je bila monarhija, ki je trajala do leta 167 pred našim štetjem, ko so jo ukinili Rimljani. Makedonska dedna monarhija je obstajala vsaj od časa arhaične Grčije, s homerskimi aristokratskimi koreninami v mikenski Grčiji. [[Tukidid]] je zapisal, da je bila Makedonija v prejšnjih obdobjih razdeljena na majhne plemenske regije, od katerih je imela vsaka svojega malega kralja, plemena Spodnje Makedonije pa so se sčasoma združila pod enim velikim kraljem, ki je izvajal oblast kot vrhovni gospodar nad manjšimi kralji Zgornje Makedonije. Neposredna linija dedovanja od očeta do sina je bila prekinjena po atentatu na Oresta Makedonskega leta 396 pr. n. št. (domnevno s strani njegovega regenta in naslednika Aeropa II. Makedonskega), kar je zameglilo vprašanje, ali je bila [[primogenitura]] ustaljena navada ali je obstajala ustavna pravica, da skupščina vojske ali ljudstva izbere drugega kralja. Ni jasno, ali so imeli moški potomci makedonskih kraljic ali soprog vedno prednost pred drugimi glede na pristop Arhelaja I. Makedonskega, sina Perdike II. Makedonskega in sužnje, čeprav je Arhelaj nasledil prestol po umoru očetovega imenovanega dediča.
[[File:Hades abducting Persephone.jpg|thumb|left|400px| Had ugrabi Perzefono, freska v majhni makedonski kraljevi grobnici v Vergini, Makedonija, Grčija, ok. 340 pr. n. št]]
Znano je, da so makedonski kralji pred Filipom II. podpirali privilegije in opravljali dolžnosti gostovanja tujih diplomatov, določali zunanjo politiko kraljevine in se pogajali o zavezništvih s tujimi silami. Po grški zmagi pri Salamini leta 480 pr. n. št. je perzijski poveljnik Mardonij poslal Aleksandra I. Makedonskega v Atene kot glavnega odposlanca, da bi orkestriral zavezništvo med Ahemenidskim cesarstvom in Atenami. Odločitev o pošiljanju Aleksandra je temeljila na njegovi zakonski zvezi s plemiško perzijsko hišo in njegovem predhodnem uradnem razmerju z mestom-državo Atene. Zgodnji makedonski kralji so bili z lastništvom naravnih virov, vključno z zlatom, srebrom, lesom in kraljevo zemljo, sposobni podkupovati tuje in domače stranke z impresivnimi darili.
O sodnem sistemu starodavne Makedonije je malo znanega, razen da je kralj deloval kot glavni sodnik kraljestva. Makedonski kralji so bili tudi vrhovni poveljniki vojske.<ref group="note">{{harvnb|King|2010|p=379}}; {{harvnb|Errington|1990|p=221}}; zgodnji dokazi za to vključujejo ne le vlogo Aleksandra I. kot poveljnika v grško-perzijskih vojnah, ampak tudi to, da je mestna država Potidaea sprejela Perdiko II. Makedonskega za svojega vrhovnega poveljnika med njihovim uporom proti Delski ligi iz Aten leta 432 pr. n. št.</ref> Filipa II. so zelo cenili tudi zaradi svojih dejanj pobožnosti, ko je služil kot veliki duhovnik naroda. Izvajal je dnevne obredne daritve in vodil verske praznike. Aleksander je posnemal različne vidike očetove vladavine, kot je podeljevanje zemlje in daril zvestim aristokratskim privržencem, vendar je izgubil nekaj temeljne podpore med njimi, ker je sprejel nekatere pasti vzhodnega, perzijskega monarha, »gospoda in gospodarja« kot Carol J. King predlaga namesto "soborca", kot je bil tradicionalni odnos makedonskih kraljev do njihovih spremljevalcev. Na Aleksandrovega očeta, Filipa II., so morda vplivale perzijske tradicije, ko je sprejel institucije, podobne tistim v Ahemenidskem kraljestvu, kot so kraljevi tajnik, kraljevi arhiv, kraljevi paži in sedeči prestol.
=== Kraljevske strani ===
{{multiple image
| align = right
| image1 = Dionysos on a cheetah, Pella, Greece.jpg
| width1 = 249
| alt1 =
| caption1 =
| image2 = Framentuary votive relief representing a youth ladling wine for a krater and a round table with vases, from the Agora, end of 4th c. BC, Archaeological Museum, Pella (7065345633).jpg
| width2 = 180
| alt2 =
| caption2 =
| footer = Levo, bog Dioniz jezdi geparda, mozaična tla v "Dionizovi hiši" v Pelli, Grčija, ok. 330–300 pr. Desno framentarni votivni relief z upodobitvijo mladostnika, ki ločuje vino iz kraterja poleg okrogle mize z vazami, iz agore v Peli, konec 4. stoletja pr. n. št., Arheološki muzej v Peli.
}}
Kraljevi paži so bili najstniki in mladi moški, vpoklicani iz aristokratskih družin in so služili kraljem Makedonije morda od vladavine Filipa II. dalje, čeprav bolj trdni dokazi segajo v vladavino Aleksandra Velikega. vlogo v visoki politiki in so bili vpoklicani, da bi jih uvedli v politično življenje. Po obdobju usposabljanja in služenja naj bi paži postali člani kraljevih spremljevalcev in osebnega spremstva. Med njihovim usposabljanjem se je pričakovalo, da bodo paži čuvali kralja, ko je spal, mu oskrbovali konje, mu pomagali pri vzpenjanju konja, ga spremljali na kraljevih lovih in mu stregli med simpoziji (tj. uradnimi zabavami s pijačo). Čeprav je malo dokazov o kraljevih pažih v obdobju Antigonida, je znano, da so nekateri od njih pobegnili s Perzejem Makedonskim na Samotrako po njegovem porazu od Rimljanov leta 168 pr. n. št.
=== Telesni stražarji ===
Kraljevi telesni stražarji so služili kot najožji člani kralja na dvoru in na bojišču. Razdeljeni so bili v dve kategoriji: ''agema hypaspistai'', vrsta starodavnih posebnih enot, ki jih je običajno štelo na stotine, in manjša skupina moških, ki jih je izbral kralj zaradi njihovih individualnih zaslug ali v čast plemiškim družinam, ki so jim pripadali. Zato številčno omejena telesna straža, ki je tvorila kraljev ožji krog, ni bila vedno odgovorna za varovanje kraljevega življenja na bojišču in izven njega; njihov naslov in položaj sta bila bolj znak razlikovanja, morda uporabljena za zadušitev rivalstva med plemiškimi hišami.
=== Tovariši, prijatelji, sveti in skupščine ===
{{multiple image
| align = right
| image1 = Pella House atrium.jpg
| width1 = 220
| alt1 =
| caption1 =
| image2 = Fragmentary inscription bearing the names of 6 city archons (politarchs), 2nd c. BC, Archaeological Museum, Pella (6929923448).jpg
| width2 = 220
| alt2 =
| caption2 =
| footer = Levo, atrij s prodnatim mozaičnim tlakom v Pelli v Grčiji. Desno fragmentiran napis z imeni šestih mestnih arhontov (politarhov), 2. stoletje pr. n. št., Arheološki muzej Pela.]].
}}
Spremljevalci, vključno z elitno spremljevalno konjenico in ''pezhetairoi'' pehoto, so predstavljali bistveno večjo skupino kot kraljevi telesni stražarji. Najbolj zaupanja vredni ali najvišje rangirani spremljevalci so oblikovali svet, ki je služil kot svetovalno telo kralju. Malo dokazov nakazuje na obstoj zbora vojske v času vojne in ljudskega zbora v času miru.<ref group="note">{{harvnb|King|2010|p=384}}: the first recorded instance dates to 359 BC, when Philip II called together assemblies to address them with a speech and raise their morale following the death of Perdiccas III in battle against the Illyrians.</ref>
Člani sveta so imeli pravico svobodno govoriti, in čeprav ni neposrednih dokazov, da so glasovali o državnih zadevah, je jasno, da je bil kralj vsaj občasno pod pritiskom, da je pristal na njihove zahteve. Skupščina je očitno dobila pravico soditi o primerih veleizdaje in jih kaznovati, na primer takrat, ko je Aleksander Veliki deloval kot tožilec v sojenju in obsodbi treh domnevnih zarotnikov pri načrtovanju atentata na njegovega očeta (medtem ko so bili številni drugi oproščeni). Vendar morda ni dovolj dokazov, da bi lahko sklepali, da so bili sveti in skupščine redno podprti ali ustavno utemeljeni ali da je kralj vedno upošteval njihove odločitve. Po smrti Aleksandra Velikega so spremljevalci nemudoma ustanovili svet, da bi prevzeli nadzor nad njegovim cesarstvom, vendar je bil kmalu destabiliziran zaradi odkritega rivalstva in spopadov med njegovimi člani. Vojska je upor uporabila tudi kot orodje za doseganje političnih ciljev.<ref group="note">Na primer, ko je Perdika dal umoriti hčer Filipa II. Cynane, da bi preprečil, da bi se njena lastna hči Evridika II. Makedonska poročila s Filipom III. Makedonskim, se je vojska uprla in zagotovila, da je bila poroka sklenjena. Za podrobnosti glejte {{harvnb|Adams|2010|p=210}} and {{harvnb|Errington|1990|pp=119–120}} for details.</ref>
=== Sodniki, skupna država, lokalna vlada in zavezniške države ===
Antigonidski makedonski kralji so se pri vodenju državnih zadev zanašali na različne regionalne uradnike. To je vključevalo visoke občinske uradnike, kot so vojaški ''[[strateg|strategos]]'' in ''politarhi'', tj. izvoljeni guvernerji ([[arhont]]i) velikega mesta ([[polis]]ov), pa tudi politično-verski urad ''epistates''.<ref group="note">{{harvnb|King|2010|p=390}}. <br>Čeprav so bili to zelo vplivni člani lokalne in regionalne vlade, Carol J. King trdi, da skupaj niso bili dovolj močni, da bi formalno izpodbijali avtoriteto makedonskega kralja ali njegovo pravico do vladanja.</ref> Ni dokazov obstaja o osebnem ozadju teh uradnikov, čeprav so bili morda izbrani med isto skupino aristokratskih ''philoi'' in ''hetairoi'', ki so zapolnili prosta mesta za vojaške častnike.
{{multiple image| align = left | direction = horizontal | header = | header_align = left/right/center | footer = Levo srebrna tetradrahma, ki jo je izdalo mesto Amfipolis v letih 364–363 pr. n. št. (preden ga je leta 357 pr. n. št. osvojil Filip II. Makedonski), prikazuje Apolonovo glavo na sprednji strani in tekmovalno baklo na hrbtni strani. Desno, zlati stater, ki prikazuje Filipa II., kovan v Amfipolu leta 340 pr. n. št. (ali pozneje med Aleksandrovo vladavino), kmalu po tem, ko ga je Filip II. osvojil in vključil v makedonsko državo| footer_align = left | image1 = Tetradrachm, 364-363 BC, Amphipolis.jpg | width1 = 280 | caption1 = | image2 = Anfipoli, statere di filippo II, 340 o 336-328 ac ca.JPG | width2 = 150| caption2 = }}
V starodavnih Atenah je bila atenska demokracija obnovljena trikrat po prvi osvojitvi mesta s strani Antipatra leta 322 pr. n. št.. Ko je večkrat padla pod makedonsko oblast, jo je vodila makedonsko vsiljena oligarhija, sestavljena iz najbogatejših članov mestne države. Z drugimi mestnimi državami so ravnali povsem drugače in jim je bila dovoljena višja stopnja avtonomije. Potem ko je Filip II. osvojil Amfipolis leta 357 pr. n. št., je mesto lahko obdržalo svojo demokracijo, vključno z ustavo, ljudsko skupščino, mestnim svetom (''boule'') in letnimi volitvami za nove uradnike, vendar je bila makedonska garnizija nastanjena znotraj mestnega obzidja skupaj z makedonski kraljevi komisar (''epistates'') za spremljanje političnih zadev v mestu. Filipi, mesto, ki ga je ustanovil Filip II., je bilo edino drugo mesto v makedonski državi, ki je imelo demokratično vlado z ljudskimi skupščinami, saj se zdi, da je solunska skupščina (cerkev) v praksi imela le pasivno funkcijo. Nekatera mesta so ohranila tudi lastne občinske prihodke. Makedonski kralj in centralna vlada sta upravljala dohodke, ki so jih ustvarili templji in duhovniki.
Znotraj makedonske skupne države nekateri dokazi iz 3. stoletja pr. n. št. kažejo, da je zunanje odnose urejala centralna vlada. Čeprav so posamezna makedonska mesta nominalno sodelovala v panhelenskih dogodkih kot neodvisne entitete, je v resnici dodelitev ''asilija'' (nedotakljivosti, diplomatske imunitete in pravice do zatočišča) določenim mestom neposredno urejal kralj. Podobno so mestne državice znotraj sodobne grške ''koina'' (tj. zveze mestnih držav, simpoliteje) spoštovale zvezne odloke, o katerih so kolektivno glasovali člani njihove lige. V mestih-državah, ki so pripadale ligi ali skupni državi, je bila podelitev ''proxenia'' (tj. gostovanja tujih veleposlanikov) običajno pravica, ki so si jo delile lokalne in centralne oblasti. Obstaja veliko dokazov, da je podelitev proksenije edina pravica osrednjih oblasti v sosednji Epirski zvezi, nekateri dokazi pa kažejo na enako ureditev v makedonski skupni državi. Mesta-države, ki so bile v zavezništvu z Makedonijo, so izdale lastne odredbe glede proksenije. Tuje lige so prav tako sklepale zavezništva z makedonskimi kralji, na primer, ko je Kretska zveza podpisala pogodbe z Demetrijem II. Etolikom in Antigonom III. Dosonom, s katerimi je zagotovila vključitev kretskih plačancev v makedonsko vojsko, in izvolila Filipa V. Makedonskega za častnega zaščitnika (''prostates'') lige.
== Sklici ==
| |||