Pismo Titu: Razlika med redakcijama

'''Pismo Titu''' skupaj s [[1. pismo Timoteju|prvim]] in [[2. pismo Timoteju|drugim pismom Timoteju]] označujemo kot enega izmed treh pastoralnih pisem [[Nova zaveza|Nove zaveze]], ki so zgodovinsko pripisana [[Apostol|apostolu]] [[Sveti Pavel|Pavlu]].<ref name="EB1911">{{cite EB1911|wstitle=Titus, The Epistle to|volume=26|pages=1031–1032|first=James|last=Moffatt|author-link=James Moffatt}}</ref> Mnogi tri pisma omenjajo tudi kot »poslanice«, sicer pa se jim ime pastoralna pisma pripisuje od začetka 18. stoletja zaradi njihove glavne teme, ki ni več [[Misijon|misijonarsko]] širjenje, temveč oznanjevanje [[Evangelij|evangelija]] skupnostim, potem ko so misijonarji odšli bodisi v krajevnem smislu ali zaradi smrti (Brown 2008, 634).

 

Strokovnjaki, ki trdijo da Pismo Titu ni avtentično, izpostavljajo velik delež besed v pastoralnih pismih, ki jih ne najdemo drugje v Novi zavezi. Ta delež je do trikrat večji kot v pismih, ki so avtentična. Prav tako izpostavljajo pomankanje veznikov, značilnih za avtentična pisma. Pomankanje teh dajo pastoralnim pismom drugačen slog in stil. Besedišče v pastoralnih pismih se od avtentičnih razlikuje tudi v tem, da ima več skupnega z besediščem piscev 2. stoletja kot s pisci 1. stoletja. Stil pisanja se razlikuje tudi v odnosu avtorja pastoralnih pisem do nasprotnikov, s katerimi se ta ne pogovarja, tako kot se Pavel v drugih pristnih pismih. Pavel uporablja različne retorične strategije in vzpostavlja odnos, ki predpostavlja prisotnost sogovornika. Avtor pastoralnih pisem pa pokaže malo zanimanja za dialog z nasprotniki. Uporablja predvsem monolog, v katerem uporablja nauk vere in obnašanja na podlagi tradicije in s tem ne pusti prostora za dialog. V tem pogledu je slog pisanja pokazatelj, da Pavel ni avtor pastoralnih pisem. Po drugi strani so pastoralna pisma, tako kot druga Pavlova pisma, napisana z določenim namenom. Zato lahko dopuščamo uporabo drugačnega sloga in besedišča glede na zgodovinsko ozadje in namen. Pastoralna pisma se ukvarjajo predvsem z kvalifikacijo in določitvijo cerkvenega reda in zato potrebujejo drugačno besedišče kot ostala Pavlova pisma, ki se dotikajo drugih vprašanj (Gloer, Stepp 2015).

 

Kriva vera, ki so ji »pastirska pisma« vztrajno nasprotovala, takó da so pozivala k trdnosti v nauku, je le na splošno opredeljena. Krivi učitelji, za katere se zdi, da so delovali v Cerkvi, so bili predvsem pod vplivom judovstva. To so bili predvsem Judje (Tit 1,10), ki so hoteli biti učitelji postave (1 Tim 1,7) in so načenjali prepire o njeni vsebini (Tit 3,9) ter se zatekali k judovskim bajkam (mitom) (Tit 1,14), k legendam in rodovnikom (1 Tim 1,4). Velik poudarek Pisma Titu je skrb za cerkveno ureditev, določitev prezbiterijev in pa kakšni naj bi ti bili. Vendar ne bi bilo prav, če bi v pastoralnih pismih poudarjali samo organizacijska vprašanja in nevšečnosti, ki so jih povzročale herezije.<ref>{{Navedi splet|title=Uvod v Prvo in Drugo pismo Timoteju in uvod v Pismo Titu|url=https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Tit+0&id0=1&pos=0&set=6&l=sl|website=BIBLIJA.net|accessdate=2022-07-05|first=|last=}}</ref> Pastoralna pisma poudarjajo tudi zdrav nauk (Tit, 1,1; 2,1) in spoznanje resnice (Tit 1,1), kakor tudi zdravo vero (Tit 1,13; 2,2) (Brown 2008, 640).

 

* Palmisano, Carmela, Samo Skralovnik, Maksimiljan Matjaž, Mirjana Filipič in Marijan Peklaj. 2022. ''Uvod v Novo zavezo: skripta za interno uporabo študentov''. Ljubljana: Teološka fakulteta.

* Svetniki.org. 2022. ''Sveti Tit – škof''. [https://svetniki.org/sveti-tit-skof/ https://svetniki.org/sveti–tit–skof/] (pridobljeno 20.6. 2022)