Samostan (»klošter«, lat. ''claustrum'' 'nedostopno') je nastal po prizadevanju [[Sveti Benedikt Nursijski|Benedikta iz NusrijeNursije]] (519, [[Monte Cassino]]) in drugih ustanoviteljev redov. Želeli so meniško puščavniško življenje nadomestiti s skupnostjo menihov, ki bi živeli po strogih pravilih. Po hodnikih [[križni hodnik|križnega hodnika]], štirikotnega odprtega dvorišča z vodnjakom (''tonzura''), ki se je razvil iz [[peristil]]a [[Helenizem|helenistične]] stanovanjske zgradbe, so izvajali procesije s križem. Ob njem pa so bili: [[kapiteljska dvorana]] (zbornica, pogosto ob cerkvi), ''[[refektorij]]'' (jedilnica) - pri nemškem viteškem redu imenovana ''remter'', ''parlatorij'' (govorilnica), v zgornjem nadstropju pa ''dormitorij'' (spalnica) in ''klavzure'' (meniške celice). V samostanu je bila običajno tudi [[knjižnica]] (''biblioteka'').
Benediktinci so navadno gradili po hribih, cistercijani pa po dolinah (po letu 1100), saj so svoje delo videli tudi v dušebrižništvu. Njihovi samostani se imenujejo [[kartuzija|kartuzije]]. Nemški viteški red je od 13. st. dalje gradil samostanske gradove. Celostno graščinsko zasnovo pa imajo tudi baročni samostani.
