Drač: Razlika med redakcijama

'''Drač''' ([[albanščina|albansko]] ''Durrës'') je pristaniško mesto in sedež okrožja Drač in občine Drač v [[Albanija|Albaniji]].

V antiki je bilo mesto znano kot ''Epidamnos'' (''Ἐπίδαμνος'') in ''DyrrhachionDirahion'' (''Δυρράχιον'') v klasični grščini ter nato ''Epidamnus'' in ''Dyrrachium'' v klasični latinščini. ''Epidamnos'' je starejši znani od dveh grških toponimov; velja, da je ilirskega izvora, kot je prvi predlagal jezikoslovec Hans Krahe,{{sfn|Shehi|2017|p=108}} in je izpričan pri [[Tukidid]]u (5. stoletje pr. n. št.), [[Aristotel]]u (4. stoletje pr. n. št.) in [[Polibij]]u (2. st. pr. n. št.).{{sfn|Demiraj|2006|p=126}} Etimološko je ''Epidamnos'' morda povezan s protoalbanskim ''*dami'' (mladič, mlada žival, mladi bik) ''>dem'' (sodobna albanska), kot je predlagal jezikoslovec Eqrem Çabej.{{sfn|Demiraj|1997|pp=128-29}} Čeprav se je ime ''Epidamnos/Epidamnus'' pogosteje uporabljalo med starogrškimi avtorji, so kovanci mesta uporabljali le okrajšave za ime ''DyrrhachionDirahion/Dyrrhachium''.<ref>{{harvnb|Cabanes|2008|pp=166, 169}}</ref> ''Dyrrachium'' je bil izbran za edino ime mesta po tem, ko je [[Rimska republika]] prevzela oblast nad regijo po Ilirskih vojnah leta 229 pred našim štetjem. Latinsko črkovanje /y/ je ohranilo obliko dorske grške ''Dyrrhachion'', ki se je izgovarjala kot ''Durrakhion/''. Ta sprememba imena je že izpričana v klasični literaturi. [[Tit Livij]] ob koncu 1. stoletja pred našim štetjem v ''Ab Urbe Condita Libri'' piše, da v času ilirskih vojn (približno 200 let prej) mesto ni bilo znano kot ''Dyrahium'', ampak kot ''Epidamnus''. [[Pomponij Mela]], približno 70 let pozneje odpo TitaTitu LivijaLiviju, je spremembo imena pripisal dejstvu, da je ime ''Epidamnos'' Rimljane spominjalo na latinsko besedo ''damnum'', ki je pomenila zlo in smolo; [[Plinij Starejši]], ki je živel v istem obdobju, je to razlago ponovil v svojih delih. Vendar pa so Rimljani morda prevzeli novo ime, ker so ga meščani mesta že pogosteje uporabljali.{{sfn|Demiraj|2006|p=127}}

Ime ''DyrrhachionDirahion'' je običajno razloženo kot grška spojina iz ''δυσ''- – 'slabo' in ''ῥαχία'' - – 'skalna obala, poplava, šumeči valovi',<ref>{{cite journal|first=Hans|last=Krahe|title=Vom Illyrischen zum Alteuropäischen|journal=Indogermanische Forschungen|volume=69|year=1964|page=202}}</ref> razlaga, kina jokatero je v antiki namignil že [[Kasij Dion]], ki piše, da se nanaša na težave pritežavnost skalnatoskalnate obaloobale,<ref>{{cite book|first=Cassius|last=Dio|title=Roman History|chapter=41:49|publisher=Loeb Classical Library|year=1916|volume=IV|page=85|url=https://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/Cassius_Dio/41*.html#note12}}</ref> hkrati pa poroča, da so jo drugi rimski avtorji povezovali z imenom istoimenskega junaka Dirahija. Mitološko konstrukcijo imena mesta je zapisal [[Apijan]] (2. stoletje n. št.), ki je zapisal, da je »kralj barbarov te dežele Epidamnus dal ime mestu. Njegove hčere sin Dirahij je zgradil pristanišče blizu mesta, ki ga je imenovanoimenoval DyrahiumDyrrachium«. Štefan Bizantinec je v svojem delu ponovil to mitološko konstrukcijo. Ni jasno, ali sta se toponima prvotno nanašala na različni območji ozemlja mesta ali pa sta se nanašala na isto ozemlje. Klasična literatura kaže, da sta se bolj verjetno prvotno nanašala na različnarazlični sosednjasosednji območjaobmočji. Postopoma je ime ''Epidamnus'' izginilo iz uporabe in je ''Dyrrachium'' postal edino ime za mesto. Arheološke raziskave so pokazale, da sta ob ustanovitvi Drača na njegovem ozemlju obstajali dve ločeni naselji. PrviPrvo je hrib,bilo kina nimahribu in ni imelo neposrednega stika z morjem. PredNastalo je pred kolonijo in bi lahko predstavljapredstavljalo naselje, ki je imelo toponim, znan kot ''Epidamnos'' v starodavni literaturi. NajdiščeJužno hribapod gledahribom, na jugudanašnjem na drugo lokacijo, ki je ozemljeozemlju pristanišča Drač, kjer je bilamesto ustanovljenaustanovitve kolonijanekdanje kolonije. NjegovaNjena lega na skalnati obali, kiob katero so jo z vseh strani udarjali valovi, odražaustreza opis toponimatoponimu ''Dyrrhachion''.{{sfn|Shehi|2017|p=110}} RazlikaRazlikovanje med tema dvema okrožjemapredeloma mesta je ostala na mestuobstajalo tudi veliko pozneje. V 19. stoletju je bil Drač okrožjepredel pristaniščas pristaniščem, medtem ko je bil hrib severno od njega ločeno naselje Stani (Kodra e Stanit).{{sfn|Shehi|2017|p=107}}

SodobnaSodobni imenaimeni mesta v albanščini (''Durrës'') in italijanščini (''Durazzo'') izhajajoizhajata iz ''Dyrrachium/DyrrachionDirahion''. Vmesni, [[Palatalizacija|palatalizirani]] antecedent najdemo v obliki ''Dyrratio'', izpričani v zgodnjih stoletjih našega štetja. Palatalizirana končnica ''/-tio/'' verjetno predstavlja fonetično spremembo načina, kako so prebivalci mesta izgovarjali njegovo ime. Ohranjenost stare dorske besede ''/u/'' kaže, da sodobno ime izvira iz populacij, ki jim je bil toponim znan v izvirni dorski izgovorjavi. Nasprotno pa se v bizantinski grščini ime mesta izgovarja z veliko kasnejšim razvojem ''/u/'' kot ''/i/''. Sodobno italijansko ime se je razvilo v podnarečjih, ki so nastala iz pogovorne latinščine v severni Italiji.<ref>{{cite book |first=Guillaume |last=Bonnet |title=Les mots latins de l'albanais |location=Paris |publisher=L'Harmattan |year=1998 |page=37 |language=fr }}</ref> Sodobno albansko ime se je razvilo neodvisno od matičnega albanskega jezika približno v istem obdobju porimske dobe v prvih stoletjih našega štetja, kar poudarjaizkazuje razlika v poudarku v dveh toponimih (prviv zlogalbanščini vprvi albanskemzlog, drugi v italijanščini drugi).

Ozemlje Drača je bilo poseljeno vsaj od eneolitika[[Bakrena doba|bakrene dobe]], nato pa so ga že od prazgodovinskih časov poselilinaseljevali ilirski narodi.<ref>{{harvnb|Sassi|2018|p=942}}</ref>

Čeprav je ohranjenih ostankov minimalnoskoraj ni, je Drač eno najstarejših mest v Albaniji. V mitološkem smislu so v rodoslovju ustanovitve ''Dyrrhachium'' med ustanovitelji Iliri (ilirski kralj Epidamnos in njegov vnuk DyrrachosDirahos), grški moški (Korintčan Falio, Heraklejev potomec), junaki ([[Heraklej]], ki je bil del dežele) in bogovi ([[Pozejdon]], kot DyrachosovDirahosov oče).{{sfn|Sassi|2018|pp=951–952}}<ref>{{harvnb|Wilkes|1995|p=111}}</ref>

Najdišče je imelo več starodavnih ljudstev: zdi se, da prisotnost [[Brigi|Brigov]] potrjuje več starodavnih piscev, [[Iliri|ilirski]] [[Tavlanti]] (njihov prihod naj bi se zgodil najkasneje v 10. stoletju pr. n. št.), verjetno [[Liburni]], ki so se razširili proti jugu v 9. stoletje pred našim štetjem. Mesto so ustanovili grški kolonisti leta 627 pred našim štetjem na obali Tavlantov.<ref name="Grote2013">{{cite book|first=George|last=Grote|title=A History of Greece: From the Time of Solon to 403 BC|year=2013|publisher=Routledge|page=440}}</ref> Po navedbah antičnih avtorjev so grški kolonisti pomagali Tavlantom izgnati Liburne in se pomešali z lokalnim prebivalstvom, da so v pristanišču vzpostavili grški element. PojaviloRazvilo se je cvetoče trgovsko središče in mesto je hitro raslo. Dejstvo, da so okoli 6. stoletja pred našim štetjem prebivalci Epidamna zgradili zakladnico v dorskem slogu v [[Olimpija, Grčija|Olimpiji]], potrjuje, da je bilo mesto med najbogatejšimi v starogrškem svetu. Starodavno poročilo opisuje Epidamnos kot 'veliko silo in zelo naseljeno' mesto.<ref>{{harvnb|Cabanes|2008|p=271}}.</ref>

Po letu 323 pr. n. št. je bil Epidamnus-Dyrrhachium vpleten v intervencijo Makedoncev v Iliriji pod [[Kasander Makedonski|Kasandrom]], ki so se spopadli z Iliri pod [[Glavkij]]em. Leta 314 pr. n. št. je makedonski kralj zasedel mesto, toda garnizon, ki ga je tam ustanovil, so oblegali in pregnali ilirski kralj in Korkirčani. Leta 312 pr. n. št., po še enem neuspešnem napadu Kasandra na regijo, je mesto prišlo pod zaščito Glavkija. Ti dogodki so zaznamovali konec makedonske prisotnosti na jadranski obali za skoraj eno stoletje.<ref name="Cabanes 2008 179">{{harvnb|Cabanes|2008|p=179}}</ref> Mesto je verjetno prešlo pod nadzor [[Pir Epirski|Pira Epirskega]] v začetku 3. stoletja pred našim štetjem. Od približno leta 280 pred našim štetjem sta ilirski kralj [[Monunij]] in njegov naslednik [[Mitil]] kovala v DyrrhachionuDirahionu kovala srebrne oziroma bronaste kovance, ki so nosili kraljevo ime in simbol mesta.<ref>{{harvnb|Crawford|1985|pp=220–221}}; {{harvnb|Šašel Kos|2005|p=258}}.</ref> Dejstvo, da so bili kovanci kovani v dirahionski mestni kovnici Dyrrhachion, poudarja, da so do neke mere izvajali svojo oblast nad mestom.

Epidamn je prišel pod nadzor Ilirskih [[Ardijejci|Ardijejcev]] pod [[Agron]]om, ki je utrdil mesto (ok. 250-231250–231 pr. n. št.).<ref>{{harvnb|Wilkes|1995|p=158}}</ref> Ko so Rimljani premagali Ilire, so vladavino kraljice [[Tevta|Tevte]] zamenjali z oblastjo [[Demetrij Hvarski|Demetrija Hvarskega]], enega njenih generalov. Svoje kraljestvo, vključno z Epidamnom, je izgubil pred Rimljani leta 219 pred našim štetjem v [[Ilirske vojne (229-168 pr. n. št.)|drugi ilirski vojni]]. V tretji ilirski vojni je Epidamna napadel [[Gencij]], vendar so ga istega leta premagali Rimljani.

Za [[Gaj Valerij Katul|Katula]] je bilo mesto ''Durrachium Hadriae tabernam'', '''[[taberna]]'' Jadrana', enoena od postaj za Rimljane, ko jeso potovalpotovali navzgor po Jadranu, kot je to storil sam Katul v sezoni jadranja leta 56.<ref>M. Gwyn Morgan, "Catullus and the 'Annales Volusi'" ''Quaderni Urbinati di Cultura Classica'', New Series, '''4''' (1980):59–67).</ref>

Potem ko so se Ilirske vojne z Rimsko republiko leta 229 pred našim štetjem končale z odločilnim porazom Ilirov, je mesto prešlo pod rimsko oblast, pod katero se je razvilo kot veliko vojaško in pomorsko oporišče. Rimljani so za mesto raje uporabljali ime ''Dyrrachium'' (grško ''Δυρράχιον / DyrrhachionDirahion''). Ime ''Epidamnos'' so meniliimeli za neugodno zaradi povsem naključnihnaključne podobnosti z latinsko besedo ''damnum'', kar pomeni "izguba" ali "škoda". Pomen ''Dyrrachium'' ('težak greben' v grščini) ni jasen, vendar se domneva, da se nanaša na impozantnemogočne pečine v bližini mesta. Med veliko rimsko državljansko vojno v Iliriji je [[Julij Cezar]] let 48 pr. n. št. izvedel bitko pri Dirahiju proti [[Pompej Veliki|Gneju Pompeju]]. BitkaV bitki je bilazmagal zmaga PompejaPompej, vendar je bila pred odločilno [[bitka pri Farzalu|bitko pri Farzalu]] v Grčiji, kjer je zmagal Cezar. Pod rimsko oblastjo je DyrahijDirahij uspeval; postal je zahodni konec [[Via Egnatia|Vie Egnatie]], velike [[rimska cesta|rimske ceste]], ki je vodila v [[Solun]] in naprej v [[Konstantinopel]]. Druga manjša cesta je vodila proti jugu do mesta ''Butrotum'', sodobnega [[Butrint]]a. Rimski cesar [[Gaj Avgust Oktavijan|Avgust]] je mesto po [[Bitka pri Akciju|bitki pri Akciju]] naredil za kolonijo za veterane svojih legij in ga razglasil za ''civitas libera'' (svobodno mesto).

V 4. stoletju je DyrahijDirahij postal glavno mesto [[rimska provinca|rimske province]] Epirus nova. To je bil rojstni kraj cesarja [[Anastazij I. Dikor|Anastazija I.]] v ok. leta 430. Nekaj kasneje v tem stoletju je DyrrachiumDirahij prizadel močan potres, ki je uničil obrambo mesta. Anastazij I. je obnovil in okrepil mestno obzidje ter tako ustvaril najmočnejše utrdbe na zahodnem Balkanu. 12 metrov visoke stene so bile tako debele, da so po besedah bizantinske zgodovinarke [[Ana Komnena|Ane Komnene]] lahko na njih jezdili štirje jezdeci. Pomemben del starodavne mestne obrambe je še vedno ostal, čeprav se je skozi stoletja močno zmanjšal.

Tako kot večji del preostalega Balkana so tudi DyrrachiumDirahij in okoliške ''Dyrraciensis provinciae'' močno trpeli zaradi vpadov barbarov v [[Preseljevanje ljudstev|obdobju selitev]]. Leta 481 ga je oblegal [[Teoderik Veliki]], kralj [[Ostrogoti|Ostrogotov]], v naslednjih stoletjih pa se je moral braniti odpred pogostihpogostimi napadovnapadi Bolgarov. Brez vpliva padcaPadec Zahodnega rimskega cesarstva jeni vplival na mesto, ostaloki je pod Bizantinskim cesarstvom kotostalo pomembno pristanišče in glavna povezava med cesarstvom in zahodno Evropo. V 6. stoletju, kije temeljibilo napo poročilih [[Prokopij iz Cezareje|Prokopija]], je bilo mesto v glavnem naseljeno z grškim prebivalstvom.

Mesto in okoliška obala sta postala bizantinska provinca, Tema DyrrhachiumDirahij, verjetno v prvem desetletju 9. stoletja. Drač je precej zgodaj postal krščansko mesto; njegova škofija je nastala okoli leta 58 in je bila leta 449 povzdignjena v status nadškofije. Bila je tudi sedež pravoslavnega metropolitanskega škofametropolita. Mesto je ostalo v bizantinskih rokah do poznega 10. stoletja, ko je [[Samuel Bolgarski]] pridobil nadzor nad mestom, verjetno s poroko z Agato, hčerko lokalnega bogataša Janeza Chryseliosa. Samuel je svojega zeta Ašota Taronita, bizantinskega ujetnika, ki se je poročil z njegovo hčerko Miroslavo, postavil za guvernerja mesta. Približno leta 1005 pa sta Ašot in Miroslava sz prisluškovanjemdopustitvijo Chryseliosa pobegnila v Konstantinopel, kjer sta cesarja [[Bazilij II.|Bazilija II.]] obvestila o svoji nameri, da mu predata mesto. Kmalu se je pred mestom pojavila bizantinska eskadrilja pod vodstvom EustathiosaEvstatija DaphnomelesaDafnomela in mesto se je vrnilo pod bizantinsko oblast.{{sfn|Stephenson|2003|pp=17–18, 34–35}}{{sfn|Holmes|2005|pp=103–104, 497–498}}

V 11.–12. stoletju je bilo mesto pomembno kot vojaška utrdba in metropolija, ne pa kot veliko gospodarsko središče, in nikoli si ni povrnilo svojega poznoantičnega razcveta; Ana Komnena pojasnjuje, da je srednjeveški Drač zasedal le del antičnega mesta. V 1070-ih sta dva od njegovih guvernerjev, Nikefor Bryennios starejši in Nikefor Basilakes, vodila neuspešne upore, ko sta poskušala zasesti bizantinski prestol. DyrrachiumDirahij je bil izgubljen februarja 1082, ko so [[Normani]] pod vodstvom [[Robert Guiscard|Roberta Guiscarda]] in njegovega sina [[Bohemond I. Antiohijski|Bohemunda]] premagali [[Aleksej I. Komnen|Alekseja I. Komnena]] v [[Bitka pri Draču (1081)|bitki pri Draču]]. Bizantinski nadzor je bil obnovljen nekaj let pozneje, vendar so se Normani pod Bohemundom vrnili, da bi ga oblegali v letih 1107–1108 in ga ponovno zavzeli leta 1185 pod sicilskim kraljem Viljemom II. Sicilskim .{{sfn|ODB|loc="Dyrrachion" (T. E. Gregory), p. 668}}

Leta 1205, po [[četrta križarska vojna|četrti križarski vojni]], je mesto prešlo pod oblast [[Beneška republika|Beneške republike]], ki je oblikovala "vojvodino Durazzo". To vojvodino soje osvojiliosvojil leta 1213,in mesto pa je zavzelazavzel [[Epirski despotat]] leta 1213 pod [[Mihael I. Komnen Dukas|Mihaelom I. Komnenom Dukasom]]. Leta 1257 je Drač za kratek čas zasedel sicilski kralj Manfred Hohenstaufen. Ponovno ga je zasedel epirski despot [[Mihael II. Komnen Dukas]] do leta 1259, ko je despotat v bitki pri Pelagoniji premagal bizantinsko [[Nikejsko cesarstvo]]. V 1270-ih je Drač znova nadzoroval Epir pod Nikeforom I. Komnenom Doukasom, sinom Mihaela II., ki je bil leta 1278 prisiljen prepustiti mesto Karlu Anžujskemu ([[Karel I. Anžujski|Karlu Anžujskemu]]). V ok. 1273 ga je uničilrazrušil uničujoč [[potres]] (po Georgeu[[Georgij PachymeresuPahimer|Georgiju Pahimeru]]<ref>R. Elsie, ''Early Albania'' (2003), p.&nbsp;12</ref>), a si je kmalu opomogelopomoglo. Leta 1296 ga je za kratek čas zasedel srbski kralj [[Štefan Milutin]]. V 13. stoletju je v Draču obstajala judovska skupnost, ki je bila zaposlena v trgovini s soljo.

V začetku 14. stoletja je mestu vladala koalicija Anžujcev, Madžarov in Albancev iz družine Topija. Leta 1317 ali 1318 so območje zavzeli Srbi in soje ostaliostalo pod njihovo oblastjo do 1350-ih let. Takrat so papeži ob podpori Anžujcev povečali svojo diplomatsko in politično dejavnost na tem območju z uporabo latinskih škofov, vključno z nadškofom Drača. Mesto je bilo versko središče katolicizma, potemPotem ko so bili v Draču nameščeni Anžujci, je bilo mesto versko središče katolicizma. Leta 1272 je bil postavljen katoliški nadškof, do sredine 14. stoletja pa sosta biliv Draču bila tako katoliški kot pravoslavni nadškof Drača.<ref>{{cite web|url=http://www.etd.ceu.hu/2009/mphlae01.pdf|title=Etleva Lala (2008) Regnum Albaniae, the Papal Curia, and the Western Visions of a Borderline Nobility}}</ref>

Dva irska romarja, ki sta leta 1322 obiskala Albanijo na poti v Jeruzalem, sta poročala, da je Drač »naseljen z Latini, Grki, preverljivimiperfidnimi Judi in barbarskimi Albanci«.<ref>''Itinerarium Symonis Simeonis et Hugonis Illuminatoris ad Terram Sanctam'', edited by J. Nasmith, 1778, cited in: Elsie Robert, ''The earliest references to the existence of the Albanian language''. Zeitschrift für Balkanologie, Munich, 1991, v. 27.2, pp.&nbsp;101–105.Available at https://www.scribd.com/doc/87039/Earlies-Reference-to-the-Existance-of-the-Albanian-Language {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20110207231306/http://www.scribd.com/doc/87039/Earlies-Reference-to-the-Existance-of-the-Albanian-Language |date=2011-02-07 }} <br /> "''Inhabitatur enim Latinis, Grecis, Judeis perfidis, et barbaris Albanensibus''" (Translation in R. Elsie: "For it is inhabited by Latins, Greeks, perfidious Jews and barbaric Albanians").</ref>

Ko je leta 1355 umrl srbski car [[Štefan Dušan|Dušan]], je mesto prešlo v roke albanske družine Topije. Leta 1376 je mesto napadla in osvojila navarska družba Ludvikpod izvodstvom Évreuxa,Ludvika vojvodaiz DurazzaÉvreuxa, ki je ods svojesvojo drugedrugo ženeženo pridobil pravice do Kraljevine Albanije, napadla in osvojila mesto, vendar je leta 1383 Karl Topija ponovno pridobil nadzor nad mestom. Beneška republika je ponovno pridobila nadzor leta 1392 in obdržala mesto, v tistih letih znano kot Durazzo, kot del Beneške Albanije (''Albania Veneta''). Leta 1466 je branilodbil obleganje osmanskega sultana [[Mehmed II. Osvajalec|Mehmeda II.]], vendar jeso ga leta 1501 padel podporazile osmanske sile.

Pod osmansko vladavino so številni njeninjegovi prebivalci prešliprestopili v [[islam]] in postavili so številne mošeje. Mesto je bilo preimenovano v Dıraç, vendar pod Osmani ni uspevalo in njegov pomen se je močno zmanjšal. Po vzpostavitvi osmanske oblasti leta 1501 je judovskase skupnostje Dračpovečala doživelajudovska rastskupnost v prebivalstvaDraču.<ref name="Giakoumis9596">{{cite book|last=Giakoumis|first=Konstantinos|chapter=The Orthodox Church in Albania Under the Ottoman Rule 15th-19th Century|editor1-last=Schmitt|editor1-first=Oliver Jens|title=Religion und Kultur im albanischsprachigen Südosteuropa &#91;Religion and culture in Albanian-speaking southeastern Europe&#93;|year=2010|location=Frankfurt am Main|publisher=Peter Lang|isbn=9783631602959|chapter-url= https://books.google.com/books?id=aCdYHU9PtiIC&q=Durr%C3%ABs|pages=95–96 }}</ref>

Do sredine 19. stoletja naj bi mesto imelo le okoli 1000 prebivalcev, ki so živeli v približno 200 gospodinjstvih. V poznem 19. stoletju je Drač vseboval 1200 pravoslavnih Vlahov (130 družin), ki so živeli med večjo populacijo muslimanskih Albancev poleg znatnega števila katoliških Albancev. Tuji opazovalci so v začetku 20. stoletja opazili dotrajanost Drača: »SteneZidovi so dotrajanerazpadajo; platane rastejo naiz ogromnih ruševinah njegoveruševin stare bizantinske citadele; njegovo pristanišče, nekoč enako udobno in varno, se postopoma zamuljuje.«<ref>{{cite EB1911|wstitle=Durazzo |volume=8 |page=695}}</ref> Drač je bil pred letom 1912 glavno središče vilajeta İkodra.

=== Sodobnost ===

Komunistični režim [[Enver Hoxha|Enverja Hoxhe]] je po vojni hitro obnovil mesto, vzpostavil vrsto težke industrije na tem območju in razširil pristanišče. Postalo je končna postaja prve [[Železniški promet v Albaniji|albanske železnice]], ki se je začela graditi leta 1947 (železnica Drač–Tirana). V poznih 1980-ih se je mesto na kratko preimenovalo v Durrës-Enver Hoxha. Mesto je bilo in ostaja središče albanskega množičnega turizma na plaži.