Uporaba takšnih vrst zatočišč (s podpornimi okvirji in tkaninami) sega že stoletja nazaj. Uporabljali so jih že [[Grki]], [[Rimljani]], [[Perzijci]] itd., seveda pa so bili v tistih časih veliko bolj preprosti kot so šotori, ki jih poznamo danes. Včasih so za izdelavo začasne strehe nad glavo uporabili le veliko platno in podporne okvirje, katere so najpogosteje naredili kar na mestu, kjer so postavljali svoja začasna prebivališča.
Tak način kampiranja so opustili na začetku sedemdesetih. Začeli so uporabljati močnejše materiale za okvirje – kovine. Ko so razvili vzdržljive in prenosne okvirje, so začeli uporabljati še kakovostnejša pregrinjala iz najlona in poliestra, kar sicer niso bili najboljši materiali na trgu , vendar so bili bolj trpežni v ekstremnih pogojih v primerjavi z najboljšimi materiali.
Nazadnje se je razvil šotor, kot ga poznamo danes. Namesto trdnih palic zvezanih skupaj v okvir, so začeli izdelovati okvir ki se lahko razstavi. Razvili so tudi kline, s katerimi se šotor pričvrsti na tla. Tako smo iz par skupaj zvezanih palic prekritih s platnom prišli do vzdržljivih okvirjev in materialov, ki nas zaščitijo pred različnimi vremenskimi vplivi.
