Dušanov zakonik je prvi omenil Jovan Rajić v svoji Zgodovini. Rajić je prav gotovo poznal tudi prepise zakonika, ki so jih pisali gimnazijci v [[Sremskih Karlovci]]h, vendar so se mu prepisi zdeli premladi, da bi bili vredni njegove pozornosti. Založnik Stefan Novaković je brez Rajićeve vednosti enega od prepisov, ki je bil v lasti bratov Tekelija, priključil njegovi Zgodovini. Prepis je bil eden slabših, vendar je med strokovnjaki naredil velik vtis. Leta 1801 ga je Johan Kristijan Engel prevedel v nemški jezik. Kljub temu, da je Engel slabo poznal srbski jezik in je bil prevod zato slab, je vzbudil veliko zanimanje širokega kroga evropskih učenih bralcev.
Začelo se je iskanje drugih rokopisov Dušanovega zakonika. Najprej so našli tako imenovani Rakoviški rokopis, ki ga je objavil Georgije Georgij(Đorđee) Magarašević. Izdaja ni uspela, vendar je dala osnovo za vzporedno preučavanje rokopisa. Pavel Josif Šafařik je leta 1831 opisal tri rokopise: Hodoškega, Rakoviškega in Ravaniškega. Kmalu za tem je objavil prepis v [[cirilica|cirilici]] in [[latinica|latinici]] in nemški prevod Rakoviškega zakonika z dopolnili iz Hodoškega rokopisa. Do sredine 19. stoletja je bilo znanih že deset prepisov. Nov zagon je prinesel Prizrenski rokopis, ki je bil osnova za tiskano izdajo leta 1870 (S. Novaković). V tej izdaji zakonik ni bil urejen skladno z izvirnikom, pač pa po pravniški logiki, in je zato za preučevanje skoraj neuporaben. Na srečo je Teodor Zigelj že leta 1872 izdal Dušanov zakonik po istem rokopisu in ta izdaja je bila za tiste čase brezhibna. Prizrenski rokopis, katerega starost je močno precenjena, je še dolgo časa ostal osnova za ugotavljanje izvirnega besedila zakonika. Leta 1888 je Timotej Florinski napisal obširno delo o Dušanovi zakonodaji in objavil zakonik po Stupskem rokopisu z obsežnimi komentarji. V svoji drugi izdaji leta 1898 se je zgledoval pa Prizrenskem rokopisu, kateremu je dodal dvanajst členov iz Rakoviškega rokopisa in mnogo dopolnil iz drugih rokopisov, ki jih je iz neznanega razloga sicer podcenjeval. Težko razumljive dele je svobodno priredil. Ta izdaja je še danes osnova za preučevanje in po njej se v strokovnih besedilih navajajo členi in vrstice.
Zadnja izdaja Nikole Radojčića iz leta 1960 je osredotočena na rekonstrukcijo besedila, ki bi bil čim bliže izvirniku, in izreden prevod. Pomanjkljivost te izdaje je, da ne vsebuje različic.
