Prejel je dve nagradi [[Zveza borcev|Zveze borcev]] in nagrado [[Nagrada sklada Borisa Kidriča|Kidričevega sklada]].
Diplomiral je l. 1956 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, pro-moviralpromoviral l. 1965 na Univerzi v Beogradu z disertacijo ''Nacistična raznarodovalna poli-tikapolitika v Sloveniji v letih 1941–1945''. Ves čas je bil zaposlen na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja (zdaj [[Inštitut za novejšo zgodovino]]), razen v letih 1956–1959 in 1965–1968, in sicer kot arhivist in raziskovalec. V letih 1961–1964 je bil vodja razi-skovalnega oddelka, v letih 1968–1975 vodja arhiva na omenjenem inštitutu in v le tih 1971–1975 ravnatelj inštituta. Večina njegovega raziskovalnega dela obravnava zgodovino slovenskega etničnega ozemlja v času 1941-1945. Ukvarjal se je z zgodovino okupacije in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, zlasti s problematiko okupacijskih sistemov od okupacije, aneksionizma, raznarodovanja, izkoriščanja gmotnih sil in nasilja do odporništva. Proučeval je življenje pod okupacijo, problematiko kolaboracije, delovanje partizanskih političnih in vojaških organov in enot. Z odpiranjem političnega prostora in arhivov se je poglobljeno lotil tudi tragičnih razsežnosti državljanske vojne v Ljubljanski pokrajini. Od l. 1981 do 1996 je kot redni profesor predaval zgodovino druge svetovne vojne in NOB v Jugoslaviji. Po upokojitvi l. 1997 je delal kot zunanji sodelavec omenjenega inštituta, z Oddelkom za zgodovino pa je sodeloval kot mentor pri podiplomskem študiju in pripravi disertacij. Sam ali v soavtorstvu je objavil 37 monografij in znanstvenih objav virov. Poleg problemskih monografij je napisal več kot 700 razprav in člankov v domačih in tujih publikacijah. Bogato je tudi njegovo muzejsko in arhivistično delo. Izkazal se je kot pisec scenarijev za šolske in televizijske dokumentarne filme, kot pisec katalogov in avtor razstav. Z izdajami dokumentov o nacistični in fašistični raznarodovalni politiki v Sloveniji v izvirnem jeziku ter znanstvenokritičnim aparatom v nemščini, italijanščini in angleščini je omogočil tudi tujim zgodovinarjem, da neposredno prek virov raziskujejo obravnavano temo. Bil je predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo, več let podpredsednik v Arhivskem društvu Slovenije, predsednik jugoslovanskega komiteja in član biroja mednarodnega komiteja za zgodovino 2. svetovne vojne. Za svoje znanstveno delo je prejel vrsto nagrad in priznanj ter državnih odlikovanj, med njimi Srebrni častni znak svobode RS. Stanovski organizaciji Zgodovinsko društvo Ljubljana in Zveza zgodovinskih društev sta ga razglasili za častnega člana.
Njegov sin [[Mitja Ferenc|Mitja]] je šel po očetovih stopinjah in postal [[zgodovinar]] in [[profesor]] na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] V Ljubljani.
