Nadškofija Salzburg: Razlika med redakcijama

Že leta 1027 so salzburški nadškofje v njihovi cerkveni provinci lahko namesto papeža v nujnih primerih sprejemali odločitve in tudi cerkvi naložili in razrešili prepoved. Od leta 1072 do konkordata iz leta 1934 so imeli pravico do lastništvaimenovanja škofov, brez papeževega dovoljenja, v sufraganskih škofijah Chiemsee, [[Graška škofija|Seckau]], [[Krška škofija|Gurk]] in [[Lavantinska škofija|Lavant, tj. imenovati brez papeškega dovoljenja.]] Na prvem vatikanskem koncilu leta 1869 je zato pozdravil [[papež Pij IX.]] salzburškega nadškofa Maksimilijana Jožefa von Tarnóczy s krilatimi besedami »Poglejte, prihaja pol papež, ki lahko sam postavi škofe«.

Po napisu na spomeniku Andreasu Jakobu von Dietrichsteinu v salzburški stolnici je bil prvi salzburški nadškof, ki je naziv ''Primas Germaniae'' uradno prejel od [[Sveto rimsko cesarstvo|rimsko-nemškega cesarja]]. (V zgodovini so naslov zahtevali inknezoškofa nosili nadškofi Trierja, Mainza, Magdeburga in Salzburga, pogosto hkrati, kar nasprotuje dejanskemu dobesednemu pomenu. Pristojnosti za druge nadškofije cesarstva niso bile nikoli povezane z naslovom).

Salzburški nadškofje imajo, podobno kot nadškofje v Gnieznu, Esztergomu-Budimpešti, Kölnu in Pragi, tudi častni naziv ''[[apostolski legat]]'' (latinsko ''legatus natus''). Kot zunanji znak tega položaja jim je dovoljeno, da v svoji nadškofiji nosijo legatski [[škrlat]] - slovesno oblačilo, ki je veliko starejše od škrlatne halje kardinalov. Salzburški nadškofje so od leta 1854 edini nadškofje, ki so v rimski kuriji nosili legatski škrlat.

Za razliko od stolničnihstolnih kapitljev v drugih avstrijskih škofijah, ima kapitelj v Salzburgu pravico izbrati bodočega nadškofa iz tritočkovnega predloga papeža (člen IV, odstavek 1, str. 3 Konkordata med Svetim sedežem in Republiko Avstrijo z dne 5. junija 1933).