Milan Kučan: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Zm05gamer (pogovor | prispevki)
pp
Celotno besedilo
Vrstica 1:
'''Milan Kučan''' [mílan kúčan], [[Slovenci|slovenski]] [[politik]], * rojen 14. januar 1941 v Prekmurju, v vasi Križevci na Goričkem, Prekmurje, Slovenija
 
Alma mater: Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani
 
Soproga: Štefka
 
Otroci: 2 hčerki
 
Milan Kučan je bil za predsednika predsedstva Slovenije izvoljen 22. aprila 1990, takrat še v socialistični Jugoslaviji. V prvem krogu (8. aprila 1990), ki se ga je udeležilo 83,5% volilnih upravičencev, je imel štiri protikandidate. Zmagal je proti kandidatu demokratične opozicije Demos dr. Jožetu Pučniku v drugem krogu 22. aprila z 58,59% glasovi (v absolutnem številu 657 196 glasov). Kandidiral je kot neodvisni kandidat s podporo več deset tisoč državljanov.
 
Po dveh letih je v skladu z ustavo, ki je bila sprejeta 23. decembra 1991 in ki je uvedla novo institucijo v zgodovini Slovencev, predsednika republike, kandidiral drugič. Volitve so potekale 6. decembra 1992, tokrat je zmagal v prvem krogu z 68,89% večino.
 
Tudi tretjič je zmagal v prvem krogu na predsedniških volitvah, ki so potekale 23. novembra 1997, dobil je 55,57% glasov. Njegov mandat se je iztekel 23. decembra 2002.
 
V raziskavi slovenskega javnega mnenja Centra za raziskovanje javnega mnenja pri Fakulteti za družbene vede v Ljubljani iz decembra 1995 so Slovenci Milana Kučana ocenili kot tretjo najpomembnejšo osebnost slovenske zgodovine, za Primožem Trubarjem in Francetom Prešernom. Tudi sicer je vseskozi vodil na lestvicah priljubljenosti, ki so jih opravljali različni slovenski mediji.
 
== Mladost ==
 
[[Slika:Vladimir Putin in Slovenia 16 June 2001-3.jpg|thumb|left|250px|Kučan z [[Vladimir Putin|Vladimirjem Putinom]] leta 2001]]Milan Kučan se je rodil tik pred začetkom druge svetovne vojne v Križevcih, v učiteljsko družino z bogato knjižnico, ki je takrat v Prekmurju predstavljala pravi zaklad. Med vojno, ko je bilo Prekmurje pod madžarsko okupacijo, so za Milana in starejšo sestro skrbeli sosedi in sorodniki. Veliko časa je preživel tudi pri starih starših, gostilničarjih, na etnično in versko mešanem območju v Prosenjakovcih, kjer so v strpnem sožitju bivali evangeličani in katoličani, Slovenci, Madžari in Romi. Njegov otroški besednjak je bil dvojezičen. Kot trileten otrok je izgubil očeta, partizana, ki je bil smrtno ranjen v bojih za osvoboditev Čačka v Srbiji. Gimnazijo je končal z odliko v Murski Soboti in nadaljeval študij na Pravni fakulteti v Ljubljani. Kot študent, pa tudi že prej kot gimnazijec, se je udeleževal številnih delovnih brigad v Prekmurju, drugod po Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji. Diplomiral je leta 1964.
 
{{Infopolje Predsednik
| name=Milan Kučan
Vrstica 20 ⟶ 40:
}}
 
== Politična kariera ==
'''Milan Kučan''' [mílan kúčan], [[Slovenci|slovenski]] [[politik]], * [[14. januar]] [[1941]], [[Križevci, Gornji Petrovci|Križevci]] [[Kraljevina Jugoslavija]] (danes [[Slovenija]]).
'''ZVEZA KOMUNISTOV SLOVENIJE'''
 
V Zvezo komunistov Slovenije (ZK) je bil sprejet kot sedemnajstleten gimnazijec, leta 1958. V politično delo se je vključil na univerzi. Popustil je ob vztrajanju prijateljev in kolegov, ki so v njem prepoznali potencial nove generacije, ki bi lahko spreminjala realnosti slovenske politike. Ko je leta 1964 postal član vodstva Zveze mladine Slovenije (ZMS), so se v nadaljevanju funkcije samo vrstile. Leta 1968 postane predsednik ZMS in nato leta 1969 član centralnega komiteja (CK) ZKS in njegovega sekretariata. Funkcijo sekretarja Socialistične zveze delovnega ljudstva, najširše družbene organizacije, opravlja v letih 1973 – 1978, v letih 1978 – 1982 je predsednik skupščine RS, leta 1982 je izvoljen za člana CK ZK Jugoslavije in njegovega predsedstva. Štiri leta deluje v Beogradu, kjer je vključen v različne komisije, med drugim v komisijo za kritično analizo funkcioniranja jugoslovanskega političnega sistema in vzrokov za gospodarsko krizo, pa v komisijo za uresničevanje ustavnega koncepta avtonomnih pokrajin Kosovo in Vojvodina v okviru socialistične Srbije.
 
Aprila 1986 je izvoljen za predsednika CK ZK Slovenije, začne se proces strankarske prenove. Že julija v nagovoru zavrne dogmatsko birokratski partijski odnos in napove podporo odprtemu dialogu: »Demokratični boj mnenj nam je potreben kot kruh.« Pravico mladih, da sprožajo relevantna družbena vprašanja, tudi o civilnem služenju vojaškega roka, je januarja 1987 podprl na proslavi v Dražgošah, ki so se je med drugimi tradicionalno udeleževali mnogi prvoborci. Vprašanja, povezana z jugoslovansko armado (JA), so postala eden od elementov konflikta z Beogradom, še posebej z vrhom JA.
 
Razlike v pogledih med Ljubljano in Beogradom so se poglabljale, Kučanov politični nasprotnik je vedno bolj izostreno postajal Slobodan Milošević. Politična demokratizacija v Sloveniji je bila v Jugoslaviji praviloma deležna ostrih napadov, tuji tisk pa je, nasprotno, Slovenijo označeval kot napredno republiko, iz katere prihajajo sveže ideje. Slovenijo je opisoval kot »otok svobode« političnega vzhoda, Kučana pa kot jeffersonskega komunista (Newsweek, 1988) in kot politika dialoga ter gospodarskih in političnih reform, ki vodi Slovenijo k modernim razmeram in Evropi (konservativni nemški Frankfurter Allgemeine Zeitung, november 1987).
 
V zaostrenih razmerah je Kučan glasno protestiral proti spreminjanju Jugoslavije v državo izrednih stanj in tihega prevrata. »Pri ustvarjanju take Jugoslavije slovenski komunisti in ZKS ne želimo sodelovati,« je opozarjal (27. 2. 1989, skupno zborovanje uradnih in opozicijskih strank v Cankarjevem domu).
 
Pred iztekom njegovega mandata na čelu ZKS je stranka na kongresu decembra 1989, mesec dni po padcu Berlinskega zidu, potrdila program z geslom »Evropa zdaj!«. Rdečo zvezdo so nadomestile rumene na modri podlagi. Slovenska delegacija, v kateri je bil tudi Kučan, je svoje opredelitve skušala uveljaviti tudi na kongresu ZK Jugoslavije v Beogradu, kjer pa so bili vsi njeni predlogi brez razprave zavrnjeni, zato je kongres zapustila. S tem je ZKJ 22. januarja 1990 razpadla. Po ocenah mnogih je bil to tudi začetek razpada socialistične Jugoslavije.
 
'''PREDSEDNIK PREDSEDSTVA SLOVENIJE'''
 
Začetek mandata predsedstva RS je neprijetno zaznamovala jugoslovanska armada, ki je izkoristila čas političnih menjav po parlamentarnih in predsedniških volitvah in 17. maja 1990 začela razoroževati slovensko teritorialno obrambo (TO). Predsedstvo je kot vrhovni poveljnik najprej skušalo ugotoviti, kaj se dogaja in zakaj, 19. maja pa je ukazalo zaustavitev predaje orožja. (26 let kasneje, 17. maja 2016, je skupina veteranov vojne za Slovenijo pod vodstvom Janeza Janše zoper Kučana vložila kazensko ovadbo zaradi veleizdaje ob razorožitvi Slovenije. Nisem želel s prenagljenimi, prehitrimi odločitvami povzročiti nepotrebne škode in žrtev, se je odzval Kučan in dodal, da ima mirno vest.)
 
Odmevno politično dejanje Milana Kučana je bila t.i. spravna slovesnost, ki sta jo 8. julija 1990 pred množičnim grobiščem po vojni pobitih domobrancev v Kočevskem rogu opravila skupaj z ljubljanskim nadškofom dr. Alojzijem Šuštarjem. Njuno dejanje spoštovanja do padlih in pobitih je pomembno premoščalo politične delitve in sooblikovalo vzdušje povezanosti v času, ko so Slovenijo čakali veliki preizkusi.  
 
Slovenija je sprožila dokončni proces državne osamosvojitve s postopkom za sprejem nove slovenske ustave, ki ga je začela skupščina RS na predlog predsedstva RS. V istem obdobju je predsedstvo, ob podpori skupščine RS, vodilo pogovore z drugimi republikami Jugoslavije in federacijo o novi ustavno-pravni ureditvi medsebojnih odnosov. V teh pogovorih je Kučan odločno nasprotoval odcepitvi Slovenije od Jugoslavije, kar je Beograd sicer ponujal Sloveniji, in zagovarjal razdružitev. Razlika je v pravici do pravno-državne kontinuitete in dediščine po socialistični Jugoslaviji, torej tudi do nasledstva meddržavnih pogodb Jugoslavije, ki so varovale slovenske mednarodne meje (Osimski sporazumi, Avstrijska državna pogodba). Slovenija in Hrvaška sta kot eno od opcij mirnega razdruževanja pripravljali koncept konfederacije. O svojih pogovorih je Kučan poročal tudi v slovenski skupščini. Vztrajal je, da morajo dogovor sprejeti republike kot nosilke suverenosti, mimo zveznega predsedstva, zvezne vlade in zvezne skupščine. Pri tem je pozival: »Ne podirajmo za seboj mostov, ki so nas toliko časa povezovali.« (skupščina RS, 28. 9. 1990)
 
Močno se je Kučan angažiral ob snovanju zakona o plebiscitu, zato da je bil sprejet dogovor političnih strank o visokem zahtevanem kvorumu udeležbe. Rezultat mora biti izraz visoke legitimnosti demokratične volje naroda, ki bo s to »legitimacijo vstopal v nove integracije«, je poudarjal (Izola, 24.11.1990). V plebiscitni kampanji za osamosvojitev je sodeloval s številnimi javnimi nastopi, izjavami in intervjuji. Za osamosvojitev Slovenije je glasovalo 88,5% volivcev pri 93,2% udeležbi.
 
Plebiscitni zakon je jasno določil, da bo Slovenija svojo neodvisnost razglasila šest mesecev po plebiscitu. V vmesnem obdobju je Kučan v imenu slovenskega predsedstva skušal vodstvom drugih republik pojasniti slovenski predlog o razdružitvi, torej o osamosvojitvi po načelu, da pravice enega naroda ne smejo iti na račun enakih pravic drugega naroda. Razdružitev je ponujala možnosti za morebitno povezovanje tistih narodov Jugoslavije, ki bi to želeli, na novih osnovah.
 
V času snovanja nove ustave in priprav na razglasitev samostojnosti Slovenije je nastala Deklaracija za mir (7.2.1991). Kljub militarističnim ambicijam spolitizirane generalitete JA in kljub dejstvu, da je bila mirovniška opcija vse manj realna, je deklaracijo podpisal tudi Kučan. Nekateri so njegov podpis kasneje interpretirali kot zahtevo po razorožitvi Slovenije. Narobe so razumeli, to je bilo sporočilo tako domači kot tuji javnosti, da Slovenija svoje pravice do samoodločbe ne želi uveljaviti z orožjem, pač pa z dogovorom o razdružitvi. Bilo je potrebno vztrajati s pozivi za miroljubno rešitev, da bi odvrnili vojaški spopad, je prepričan Kučan (Celje, 12.12.2022).
 
Na slovesni razglasitvi samostojne slovenske države 26. junija 1991 na današnjem Trgu republike v Ljubljani je Milan Kučan svoj nagovor navdušeni množici državljanov končal z besedami, ki so ponarodele: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«  
 
Z novim dnevom se je začela desetdnevna agresija JA proti Sloveniji. V zgodnjih jutranjih urah je predsedstvo aktivnosti JA na slovenskih tleh označilo za agresijo in poskus trajne okupacije suverene republike. Odločilo je, da bo Slovenija na agresijo odgovorila z vsemi sredstvi in zavarovala svojo suverenost. »Državljani in državljanke, v teh dnevih preizkušnje ostanite pogumni in trdni, s pokončno držo in brez zle misli, kot doslej. To je poroštvo, da se bomo lahko hitro vrnili na mirno pot uveljavljanja naše državnosti,« je svoj nagovor državljanom 27. junija 1990 sklenil Milan Kučan.
 
Mednarodna politična javnost je z zaskrbljenostjo spremljala dogajanje v Jugoslaviji in ni bila naklonjena slovenski osamosvojitvi. Že dva dni po začetku vojne proti Sloveniji so se v Zagrebu odvili prvi pogovori s »trojko« zunanjih ministrov Evropske skupnosti, ki je iskala poti za dogovor med obema stranema. Pogajanja, ki jih je na slovenski strani vodil Kučan, so se končala na Brionih 7. junija 1991, ko je bila sprejeta Brionska deklaracija, s katero se je končala vojna v Sloveniji.
 
Septembra 1991 je Milan Kučan sodeloval na mirovni konferenci o Jugoslaviji v Haagu. Slednja je sprejela sklep o ustanovitvi arbitražne komisije, ki je v nadaljevanju uveljavila koncept razdružitve Jugoslavije, za kakršnega se je vseskozi zavzemal Milan Kučan.
 
V prizadevanju za mednarodno priznanje je Milan Kučan, tako kot vse slovenske politične sile, pa tudi premnogi posamezniki in ustanove, izkoristil vse možne poti, da bi mednarodne dejavnike prepričal v utemeljenost priznanja. Bolj zadržana do razpada Jugoslavije in s tem tudi do priznanja Slovenije je bila evropska levica, zato je bil potreben dodaten napor prepričati jo, da priznanje Slovenije pomeni tudi širitev prostora demokracije v Evropi. (Kučanovo prepričevanje predstavnika italijanske levice Piera Fassina, naj evropska levica ne prepusti priznanja Slovenije zgolj evropski desnici, je bilo leta kasneje deležno številnih potvorb in podtikanj).  
 
Prvo mednarodno priznanje Slovenije je prišlo že leta 1991, poslala ga je Nemčija, 15. januarja 1992 so Slovenijo priznale države Evropske skupnosti, 17. januarja 1992 pa je Milan Kučan osebno prevzel listino o priznanju Italije, ki mu jo je vročil predsednik Francesco Cossiga, prvi tuji državnik, ki je obiskal samostojno Slovenijo. Slovenija je postala članica OZN 22. maja 1992, ko je njeno generalno skupščino prvič v slovenščini nagovoril Milan Kučan, predsednik predsedstva Slovenije.
 
 
'''PREDSEDNIK RS, PRVI MANDAT 1992 - 1997'''
 
Kučan je pričakoval, da bo samostojna, mednarodno priznana Slovenija pustila za seboj »čase orožja in političnih konfliktov« in se posvetila premislekom širokih obzorij, znanja in ambicij, da čim hitreje in kakovostneje izpelje globoke družbene spremembe in preseže razvojni zaostanek. To nalogo je ocenil za eno »velikih heroičnih tem, ki zaokrožuje in osmišlja vse druge. (Dražgoše, 10.1.1993)
 
A časi orožja in političnih konfliktov so se, nasprotno, na notranjepolitičnem prizorišču okrepili z aferaštvom, politično metodo, ki jo je uvedel del politike, nezadovoljen z volilnimi rezultati (SDS je npr. na volitvah prejela le 3,3 glasov). Diskvalifikacij so bili deležni mnogi posamezniki,  najodmevnejše pa so bile namenjene prav Milanu Kučanu. Proti njemu so se vrstili mitingi, gladovne stavke, lažni dokumenti, izrekale so se civilne iniciative in politični akterji, vrstile so se manipulacije in podtikanja o jugonostalgiji, o »Kučanovem klanu«, o Kučanovem poskusu podrejanja vojske in vpeljavi diktature, o nekakšni tajni »Organizaciji«, udbomafiji, ipd. Janez Janša je »razkril« celo 120 ton skritega orožja, ki naj bi dokazovalo obstoj skritih načrtov za državni udar in vrnitev komunističnega režima. (Orožje je bilo, dokazano, namenjeno obrambi Bosancev, takrat žrtev vojne agresije JA in Hrvaškega obrambnega sveta HVO). Prihajalo je tudi do resnih konfliktov med policijo, ki je vodila preiskavo nelegalne trgovine z orožjem, in obrambnim ministrstvom pod vodstvom Janeza Janše.  
 
Milan Kučan je o perečih razmerah v državi javno spregovoril na Pahorjevih večerih v Novi Gorici (23.2.1994). Protestiral je proti politiki diskvalifikacij in likvidacij, ki bi lahko postajale tudi fizične. Dogodki v Depali vasi mesec dni kasneje so Kučanovim opozorilom zgolj pritrdili. (20. 3. 1994 so varnostni organi ministrstva za obrambo brutalno pretepli sodelavca policijske obveščevalne službe.) Svoj pogled na dogajanje je Kučan na zahtevo poslancev pojasnil tudi v državnem zboru (20. 4.1994).
 
V tistih razmerah je Milan Kučan vztrajno opozarjal na pomen vladavine prava in pravne države. »Ne moremo si dovoliti razkošja, da nepravilnostim ne bi prišli do dna, da se ne bi ugotovila resnica, da bi mogli biti interesi kogarkoli nad zakonom. Prav zato in ker so v življenju tudi druge stvari, je potrebno to storiti hitro in učinkovito, ne glede na to, kdo bo s tem prizadet, kdo je v nepravilnosti vpleten ali je imel od njih koristi. Če gre za ljudi iz državnih ustanov in politike, je za takšno stališče razlogov še toliko več,« je opozarjal (Grosuplje, 26.4.1993) »Temeljni standard je načelo zakonitosti. Brez spoštovanja tega načela ne more biti ne demokracije in ne uspešnega tržnega gospodarstva in ne socialne ter sleherne varnosti ljudi,« je vztrajal (21.5.1993). Državne institucije, politične voditelje in visoke državne uradnike je pozival, naj pri urejanju problemov uporabijo pota parlamentarne demokracije in sredstva pravne države, kajti predvsem oni so odgovorni za to, da se ne destabilizira struktura države (Nova Gorica, 12.9.1993). V razmerju med pravom in politiko se je kategorično postavil proti instrumentalizaciji prava in voluntarističnemu odnosu do ustavnosti in zakonitosti, ker je to, kot je povedal, le korak do samovolje oblasti (Portorož, 20.10.1994).
 
Kot vrhovni poveljnik slovenske vojske Milan Kučan ni bil uspešen pri utemeljevanju pomislekov ob sprejemu zakona o obrambi, zato še 30 let po razglasitvi samostojnosti Slovenije poveljevalne linije vrhovnega poveljnika do vojske niso jasne (Mnenje o zakonu o obrambi, 3.12.1993). Po ustavi iz leta 1991 pri predsedniku republike tudi ni več deloval Svet za obrambo, ki so ga pisci ustave izbrisali iz ureditve, računajoč da bo verjetni predsednik države Milan Kučan.
 
V svojih javnih nastopih se je Kučan opredeljeval do vseh pomembnih družbenih vprašanj, posebej tistih, ki so zadevali tranzicijo. Na gospodarskem področju se je zavzemal za dogovor o nacionalnem interesu, ki bi usmerjal cilje razvoja, še posebej pri privatizaciji, ki bi po njegovem morala zasledovati cilje ekonomske učinkovitosti, pa tudi socialne pravičnosti zaradi načina, kako je družbena lastnina nastajala (Radio Slovenija, 22.9.1994). Pri denacionalizaciji je obžaloval vračanje lastnine v naravi, predvsem zemljo in gozdove, zagovarjal je poplačilo z odškodnino (TVS, 31.3.1994). Vztrajal je, da suverenosti ni brez trdne materialne razvojne baze, ki omogoča tudi duhovni razvoj nacije. Posvečal se je vprašanju sprave s preteklostjo in pozival državo h konkretnim dejanjem, ki bi jo udejanjala (pisma poslancem 23. 3. 1994, predsedniku vlade Janezu Drnovšku 13.9. 1994 in predsedniku DZ Borutu Pahorju 12.12.2001, pismo poslancem 15.4.2002). V odnosu do Cerkve je zagovarjal laičnost države, pri vključevanju Cerkve v politiko pa je opozarjal, da ne more ostati izvzeta iz politične kritike. Redne stike je gojil s predstavniki slovenskih manjšin, ki jih je nagovarjal, naj nastopajo kot enoten subjekt v odnosu do Slovenije in do svoje države, zato da njihove razklanosti ne bi mogla izkoriščati nobena stran.
 
Na mednarodnem prizorišču si je Kučan postopoma pridobil avtoriteto zelo zaželenega sogovornika, tudi kot dober poznavalec Balkana. Posebej pozoren je bil do Bosne in Hercegovine (BiH), suverene države, ki je postala žrtev nacionalističnih velikodržavnih načrtov svojih sosed. Uradna slovenska politika se je v tistem obdobju sicer jasno distancirala od Balkana, Milan Kučan pa je nasprotno ocenjeval, da nihče drug ne more toliko storiti za mir na Balkanu kot prav Slovenija. V svojih strateških premislekih je pozival k odpiranju evropskih perspektiv za Balkan, ob sicer strogih, za vse enakih splošnih pogojih in ob svojem času. »Njihova izolacija in občutek, da jim je pot v Evropo zaprta, jih bo še bolj oddaljila od Evrope ter otežila iskanje miru in še posebej dolgoročne stabilnosti Balkana,« je ocenil (Skupščina Zahodnoevropske unije, 29. 11. 1994).  
 
Odkrito in kritično je spregovoril tudi o izsiljevanjih, ki jih je bila deležna Slovenija ob približevanju Evropski uniji (EU). »Utemeljeno ocenjujemo kot krivično tudi vztrajno oviranje začetka pogajanj Slovenije z EU o pridruženem članstvu s strani Italije,« je ocenil italijanske unilateralne zahteve v multilateralnih pogajanjih. Šlo je za nekaj sto nepremičnin v lasti italijanskih državljanov, ki so leta 1954 na podlagi Londonskega memoranduma optirali za Italijo (29. 11. 1994).
 
Zelo tesne vezi je Kučan spletel s predsedniki srednjeevropskih držav, Vaclavom Havlom, Arpadom Gőnczem in Aleksandrom Kwasnieskim. Srednjo Evropo je videl kot naravno zaledje Slovenije, ki lahko zaradi skupne zgodovine in kulturne tracije tvorno sooblikuje razvoj evropske integracije. Sodelovanje je potekalo na predsedniški, neformalni ravni, saj slovenska politika, vzvišena do držav nekdanjega Varšavskega pakta, ni bila naklonjena formalnemu povezovanju. Dve predsedniški srečanji sta potekali v Sloveniji, v Piranu (6.6.1997) in na Bledu/Brdu (31.5. 2002).
 
Ob koncu prvega mandata je Kučan posegel v razgreto politično razpravo v zvezi z ratifikacijo pridružitvenega sporazuma z EU. Kandidatke so morale uveljaviti načelo prostega trga nepremičnin, slovenska ustava pa je lastninske pravice tujcev omejevala. Kučan se je izpostavil kritikam, da deluje protiustavno, ko je poslance pozval, naj ratifikacijo povežejo z začetkom postopka za spremembo 68. člena ustave. »Če nas bo vaša negativna odločitev izprla iz evropskega dialoga, katerega prelomen trenutek bo 16. in 17. junija na zasedanju Evropskega sveta v Amsterdamu, in nas potisnila v samoosamitev, bodo o nas in naši prihodnosti odločali drugi,« je zapisal(Pismo poslancem, 12. 5. 1997). Slovenija se je grožnji, da bo zamudila rok, izognila.   
 
Ko je Slovenija ob koncu njegovega prvega mandata postala nestalna članica varnostnega sveta OZN, je Kučan to ocenil kot veliko priznanje Sloveniji za njeno pobudo v mednarodnem življenju, posebej pri reševanju razmer na Balkanu, in njenemu zavzemanju za mir. (Radio Slovenija, 14.10.1997)
 
Pred zaprisego za nov predsedniški mandat je v daljšem pismu poslancem (26. 11. 1997) kritično ocenil predlog lustracijskega zakona, ki sta ga ob začetku predsedniške kampanje napovedala Janez Janša in Lojze Peterle, potem pa tudi vložila. Argumentiral je, zakaj je predlog za Slovenijo v nasprotju z ustavo in mednarodnimi dokumenti o človekovih pravicah, lustracijske postopke pa označil za poskus izobčenja, s katerim bi predlagatelji želeli nadomestiti odločanje volivk in volivcev z zlorabo državne oblasti. Predlog zakona ni bil sprejet.
 
 
'''PREDSEDNIK RS, DRUGI MANDAT 1997 - 2002'''
 
Kučan je vseskozi pozival k strpnosti in spoštljivosti, tudi v drugem mandatu. »Samozavestno se v imenu lastnega dostojanstva in pravic upirajmo poniževanju in nasilnemu vdiranju v svoj svet, a enako odločno ravnajmo tudi, ko se to dogaja drugim.« (Poziv proti nestrpnosti, 1.3.1998)
 
Še naprej se je opredeljeval tudi do razmer na Balkanu in do agresivne srbske nacionalistične politike, ki je ogrožala mir in povzročala humanitarne katastrofe na JV Evrope. Ob napadu NATO na Kosovo je obžaloval, da je prišlo do vojaškega posega, a je hkrati ocenil, da se je »zgodilo, kar se je moralo.« Spomnil je na nasilje nad Vukovarjem, Dubrovnikom, Sarajevom, Srebrenico. »Nasilja na Kosovu, enako kot v BiH, očitno ni bilo mogoče zaustaviti drugače kot s silo.« (24.3.1999) O svojih zamislih, kako priti do trajnih političnih rešitev na Balkanu, je predsedniku ZDA Billu Clintonu pred njegovim uradnim obiskom v Sloveniji napisal pismo in mu predstavil pobudo za evropsko konferenco na Balkanu. »Gre za ključna vprašanja človeštva, ne zgolj za razplet konfrontacije s sedanjo srbsko nomenklaturo. Konflikt se bo kmalu lahko začel reševati s političnimi sredstvi, ki  pa bodo na svoj način enako zahtevna kot vojaški poseg,« je zapisal (2. 7. 1999). Aretacijo Slobodana Miloševića, predsednika Zvezne republike Jugoslavije, je ocenil za prelomnico, saj »vojna hudodelstva, genocidi in sistematična kršenja človekovih individualnih in kolektivnih pravic ne morejo več ostati nekaznovana in skrita za sklicevanjem na suverenost države.« (29.6.2001) V procesu proti Miloševiću na mednarodnem sodišču za vojne zločine v Haagu je 21. maja 2003 Kučan na željo tožilstva nastopil kot priča.
 
Temeljna ambicija Slovenije včlaniti se v EU je v velik meri usmerjala delovanje Milana Kučana tako doma kot na mednarodnem prizorišču. Ob tem pa se je odločno postavil proti neutemeljenim zahtevam nekaterih držav v času pogajanj za članstvo. Tako je oporekal težnjam Avstrije, da bi Slovenija revidirala ukrepe, ki jih je v duhu sklepov zaveznic po drugi svetovni vojni v Potsdamu sprejela še kot del socialistične Jugoslavije. Šlo je za vprašanje restitucije premoženja tistim, ki jim je bilo to odvzeto zaradi sodelovanja v nacističnem okupacijskem sistemu. Tovrstna pogojevanja »posegajo daleč v zgodovino in jo poskušajo revidirati, zlasti zgodovino druge svetovne vojne«, zato »ne bi smele dobiti pragmatične solidarne podpore članic EU«, je opozoril. (Strasbourg, 17 .5. 2000)
 
Srečanje Busha in Putina na Brdu 16. junija 2001 je Kučan ocenil kot veliko priznanje Sloveniji, ki je bila po njegovem izbrana kot kraj srečanja zaradi svoje vloge, ki jo je odigrala kot dejavnik stabilnosti in mosta med nekdanjo politično zahodno Evropo in njenim vzhodom, predvsem pa jugovzhodom.
 
Novembra 2002 je Slovenija dobila vabilo za članstvo v NATO. Kučan je bil zadovoljen, da svoj predsedniški mandat zaključuje z vstopanjem Slovenije v EU in v evroatlantsko zavezništvo. Vključevanje v NATO je razumel kot krepitev varnostno obrambne strukture Evrope, ki bo omogočilo »uspešno soočanje s tistimi dejavnostmi in politikami, ki ogrožajo mir in varnost človeštva.« (21.11. 2002) Dejavno se je vključil tudi v kampanjo ob referendumu o vstopu Slovenije v EU in v NATO, ki je potekal marca 2003. Slovesnosti ob vstopu Slovenije v EU se je udeležil na meji z Madžarsko skupaj s predsednikom Madžarske Arpadom Gőnczem. Ob brisanju meja med državama se je spomnil, da so njegove otroške igre potekale prav tam, takrat v bližini grozečih žičnih ograj in strelskih jarkov železne zavese. (Hodoš, 30.4.2004)
 
Teroristični napad na nebotičnika Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku 9. septembra 2001 je »zločinski dogodek«, ki je »spremenil podobo sveta« in ki zahteva upor mednarodne skupnosti z vsemi sredstvi, je menil Kučan. Zato je protiteroristični napad na cilje v Afganistanu označil za »pričakovan« (8. 10.2001). Ob tem pa je začel opozarjati tudi na nova vprašanja, o tem »kdo ima pravico intervenirati, kadar diktatorji pobijajo svoje lastno prebivalstvo in grozijo drugim, na kakšni osnovi in kdaj. To pomeni dograditev obstoječega sistema pravnih odnosov, pomeni sankcioniranje tako imenovane humanitarne intervencije, vzpostavljanje razmerja med humanitarno intervencijo in suverenostjo države, ki so jo do zdaj Združeni narodi ščitili kot vrhovno vrednoto, in pomeni dograditev instituta mandata Združenih narodov.« (TV Slovenija 1, 20.03.2003)
 
Na dan napada na WTC v New Yorku je Kučan s Stéphanom Hesslom, starosto francoske diplomacije, razpravljal o etičnih dimenzijah upravljanja globaliziranega sveta, ki ga označujejo soodvisnost, klimatske spremembe, novi izzivi znanosti, terorizem… Leto kasneje je skupina nekdanjih državnikov, akademikov, znanstvenikov in nobelovcev za skupna premišljanja o tovrstnih vprašanjih ustanovila Mednarodni kolegij, ki sta ga vodila skupaj z nekdanjim predsednikom francoske vlade Michelom Rocardom.
 
'''BIVŠI PREDSEDNIK RS'''
 
Milan Kučan je imel pravico do pisarne za obdobje petih let. Ta je delovala od 13. marca 2003 do 22. decembra 2007. Kot nekdanji predsednik republike tudi po zaprtju pisarne še vedno prejema vabila na državne svečanosti v skladu s protokolarnimi pravili, ni pa upravičen do službenega vozila, voznika, sodelavca, varnostnika ali prevajalca.
 
Eno od pomembnih političnih vprašanj, ki se je v vsej razsežnosti pojavilo po zaključku mandata Milana Kučana, je bil problem »izbrisanih«, to je skoraj 26.000 prebivalcev Slovenije, pripadnikov jugoslovanskih narodov, ki ob razglasitvi samostojne Slovenije niso zaprosili za slovensko državljanstvo, zaradi česar jih je slovenska država leta 1992 nezakonito izbrisala iz registra stalnih prebivalcev. Kot predsednik republike Kučan na tem področju ni imel pristojnosti, opozarjal je pristojne na probleme zgolj tistih posameznikov, ki so se nanj obrnili. Ko so se izkazale prave dimenzije problema, je Kučan izbris označil za velik madež na slovenski osamosvojitvi. »V življenju ni najhujše, če človek naredi napako. Hujše je, če ni pripravljen napake priznati, najhujše pa, če napake ni pripravljen popraviti,« je bil kritičen do politikov, ki so vztrajno in manipulantsko nasprotovali popravi hudih krivic. (27.2.2004) Leta 2012 je Evropsko sodišče za človekove pravice Sloveniji naložilo, da v enem letu pripravi poseben mehanizem za priznavanje odškodnine izbrisanim prebivalcem.
Kučan je bil ''predsednik [[Predsedstvo Socialistične Republike Slovenije|Predsedstva Republike Slovenije]]'' v okviru Jugoslavije, in sicer od izvolitve na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 do 25. junija 1991, ko je Slovenija razglasila neodvisnost. 23. decembra 1991 se je funkcija s sprejetjem [[Ustava Republike Slovenije|Ustave Republike Slovenije]] preimenovala v ''predsednika Republike Slovenije'' in uvedla petletni mandat. Ob koncu dveletnega mandata je bil 6. decembra 1992 ponovno izvoljen za predsednika na prvih volitvah v samostojni Sloveniji. Leta 1997 je bil izvoljen še za drugi petletni mandat, ki se mu je iztekel 1. decembra 2002.
 
Milan Kučan je bil novembra 2004 izvoljen za člana Madridskega kluba, združenja bivših predsednikov držav in vlad demokratičnih držav. Marca 2004 je nastalo društvo Forum 21, v katerega so se vključile številne znane osebnosti iz slovenskega javnega življenja, njegov predsednik je postal Milan Kučan. Forum 21 je prenehal s svojim delovanjem v času pandemije koronavirusa decembra 2020.
== Življenjepis ==
 
V času pred referendumom Črne Gore o neodvisnosti se je Milan Kučan udeležil foruma Crans Montana "Črna gora v 21. stoletju" in podprl pravico Črne Gore do samoodločbe. »Zmogli so notranjo moč, da so sprožili proces rušenja hegemonističnega, militarističnega, totalitarnega Miloševićevega režima in tako omogočili perspektivo odpiranju in demokratizaciji postsocialistične Jugoslavije,« je poudaril. »Razbremenjena pritiska odločitve o svojem državnopolitičnem statusu bo /Črna Gora/ vso svojo energijo lahko namenila urejanju svojih notranjih, predvsem gospodarskih in socialnih problemov, in s tem hkrati izpolnjevanju pogojev za včlanitev v EU,« je ocenil (Cetinje, 19.2.2006).
[[Slika:Vladimir Putin in Slovenia 16 June 2001-3.jpg|thumb|left|250px|Kučan z [[Vladimir Putin|Vladimirjem Putinom]] leta 2001]]
Rodil se je na [[Goričko|goričkem]] delu [[Prekmurje|Prekmurja]], v [[luteranstvo|evangeličanski]] kmečki družini, očetu Kolomanu Küčanu in materi Mariji (roj. Varga).
 
== Milan Kučan kot javna osebnost ==
Prvi pomemben politični položaj, ki ga je zasedal, je bil predsednik [[Zveza socialistične mladine Slovenije|Zveze socialistične mladine Slovenije]] od 1968 do 1969. Nato je postal član sekretariata [[Zveza komunistov Slovenije|Zveze komunistov Slovenije]]. Na tem položaju je ostal do leta 1973, ko je postal sekretar [[Komunistična partija Slovenije|Zveze komunistov Slovenije]]. Leta 1978 je postal predsednik [[Skupščina Socialistične republike Slovenije|Skupščine Socialistične republike Slovenije]]. To dolžnost je opravljal do leta 1982, ko je postal slovenski predstavnik v predsedstvu [[Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije|Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije]]. Od pomladi 1986 do decembra 1989 je bil predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.
Marca 2014 je bil Milan Kučan povabljen na sejo Komisije DZ za peticije, ki se je ukvarjala z zločini nekdanje službe državne varnosti. Predsednica komisije Eva Irgl mu je očitala, da je bil leta 1972 seznanjen z likvidacijo nekega hrvaškega študenta in da za likvidacijo nosi odgovornost. Kučan je komisiji dostavil celoten komplet dokumentacije iz Arhiva RS, ki je očitek v celoti postavil na laž. Komisijo je vodila članica SDS, stranke Janeza Janše. To je bila četrta komisija državnega zbora, ki so Kučana skušale obremeniti neetičnega ali celo kriminalnega delovanja, vse pod vodstvom članov SDS, ki so svoje obtožbe utemeljevale na izmišljenih ali namišljenih »dokazih«. (Preiskovalna komisija iz leta 1995 o politični odgovornosti za proces JA, znan kot JBTZ, proti Janezu Janši in tovarišem, ki je bila sicer že tretja preiskovalna komisija parlamenta na to temo; komisija iz februarja 2000 o domnevnih darilih Milanu Kučanu s strani proizvajalca smuči Elan;  komisija iz leta 2006, ki je preiskovala delo tožilstev in s tem v zvezi domnevno politično zaroto Milana Kučana zoper koprskega župana.) Svoje trditve so v poročilih, v kolikor so poročila sploh pripravili, opustile.
 
Ob referendumu o zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško se je Kučan kot vplivna javna osebnost aktivno vključil v kampanjo v podporo zakonu. »Po tej poti Slovenija rešuje spor po svoji suvereni volji in ne pod pritiskom,« je pojasnil svojo podporo (maj 2010). Kot predsednik republike si je Kučan ves čas prizadeval za ureditev odprtih vprašanj s Hrvaško, ne le vprašanja meja med državama, ampak tudi vprašanj jedrskih odpadkov iz jedrske centrale v Krškem, hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke (LB) in dolgov, ki so jih imela hrvaška podjetja pri LB.
Leta 1990 je bil na neposrednih volitvah v drugem krogu (njegov glavni protikandidat je bil [[Jože Pučnik]]) izvoljen za dveletni mandat predsednika [[Predsedstvo Socialistične republike Slovenije|Predsedstva Republike Slovenije]]. Funkcijo je opravljal med [[Slovenska osamosvojitvena vojna|slovensko osamosvojitveno vojno]]. Tik pred začetkom vojne je podpisal [[Deklaracija za mir 1991|Deklaracijo za mir 1991]], katere podpisniki so se zavzemali za razorožitev Slovenije in Slovenijo brez vojske.{{cn}} Po osamosvojitvi je ponovno kandidiral in bil leta 1992 že v prvem krogu izvoljen za petletni mandat. Leta 1997 je še drugič (v skladu z Ustavo Republike Slovenije iz leta 1991) zmagal v prvem krogu in si zagotovil vnovičen petletni mandat.
 
Ob napovedani razpravi Evropskega sveta o BiH je bil Milan Kučan pripravljen sprejeti predlog predsednika vlade Boruta Pahorja in zanj pripraviti poročilo o BiH kot pripravo na to razpravo. Opravil je številne pogovore v BiH in pripravil poročilo, ki ga je predal Borutu Pahorju februarja 2011. Evropski svet potem o BiH ni razpravljal, je pa bilo poročilo predstavljeno posameznim visokim predstavnikom EU.
Leta 2004 je soustanovil politično društvo [[Forum 21]] in postal njegov predsednik.<ref>[http://24ur.com/novice/slovenija/ustanovili-forum-21.html 24ur.com - Ustanovili Forum 21]</ref>
 
Pred referendumom za samostojnost Katalonije je Kučan podprl Katalonce in njihovo pravico, da glede tega izrazijo svojo voljo, Španijo pa pozval, naj se vzdrži uporabe sile in groženj z vojaškim posredovanjem. Brutalno nasilje, do katerega je prišlo, je obsodil kot necivilizacijsko in v opreki s temeljnimi vrednotami evropske povezave. V želji, da Evropa ne bi dopustila omejevanja demokratičnih pravic, je bil eden od pobudnikov ustanovitve Odbora v podporo katalonskim političnim zapornikom v Španiji. ”Zaskrbljen sem, da v članici EU v zaporih sedijo ljudje samo zato, ker so omogočili in vodili miroljubno in demokratično izražanje pripadnikov svojega naroda o odprtih vprašanjih njegove prihodnosti.« (3.10.2019)
== Vpliv na politiko ==
Ko je Borut Pahor leta 2010 s terminom "strici iz ozadja" opozoril, da obstajajo ljudje iz civilne družbe, ki želijo vplivati na politiko, se je med njimi omenjalo tudi Milana Kučana. Na soočenju pred [[Volitve predsednika Republike Slovenije 2017|predsedniškimi volitvami]] (2017) na [[POP TV]] je [[Borut Pahor]] priznal, da ga je, ko je bil [[9. vlada Republike Slovenije|predsednik vlade RS]], Milan Kučan pozval, naj odstopi, saj bodo na mesto predsednika vlade umestili Zorana Jankovića.{{navedi vir}} Bil je med skupino državljanov, ki so prišli Jankovića osebno pozvat, naj na [[Državnozborske volitve v Sloveniji 2011|parlamentarnih volitvah 2011]] kandidira. Janković je na volitvah zmagal, vlade pa mu ni uspelo sestaviti. Javno je podpiral tudi [[Alenka Bratušek|Alenko Bratušek]], na [[Volitve predsednika Republike Slovenije 2012|predsedniških volitvah 2012]] pa je podporo izrekel [[Danilo Türk|Danilu Türku]].{{cn}}
 
Milan Kučan ostaja aktiven državljan in k aktivnemu državljanstvu, ki utrjujejo vrednotne temelje demokratične slovenske države spodbuja tudi druge, predvsem mlade.
Ko je eden od ustanovnih članov [[Stranka modernega centra|SMC]], Bojan Dobovšek, izstopil iz stranke, je med razloge med drugim navedel, da se je Miro Cerar o odločitvah prevečkrat posvetoval z Milanom Kučanom in njegovim krogom.{{cn}} Kučan je zanikal, da bi bil stric iz ozadja, da pa je Borutu Pahorju svetoval, če je nasvet želel, prav tako mu je kaj sporočil, če je to čutil sam.
 
== Odlikovanja in priznanja ==
Vrstica 64 ⟶ 168:
* [http://www.up-rs.si/ Uradna spletna stran Predsednika republike Slovenije]
* [http://www.bivsi-predsednik.si/ Bivši predsedniki republike Slovenije]
* Božo Repe: Milan Kučan, prvi predsednik
* Prijatelj, državnik, človek – Pričevanja o Milanu Kučanu
* Igor Savič: Milan Kučan
* Matej Šurc in Blaž Zgaga: V imenu države
* Collegium International