Nikita Hruščov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m disambig., drugi drobni popravki AWB |
+ |
||
Vrstica 2:
|name = Nikita Hruščov
|native_name = Никита Хрущёв
|caption=Hruščov v Vzhodnem Berlinu junija 1964}}
'''Nikita Sergejevič Hruščov ''' ([[ruščina|rusko]] Ники́та Серге́евич Хрущёв), sovjetski [[politik]], prvi sekretar komunistične partije [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]], * [[17. april]] [[1894]], [[Kalinovka]], [[Rusko carstvo|Rusko Cesarstvo]] † [[11. september]] [[1971]], [[Moskva]].
Bil je tretji voditelj [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]], katero je vodil od leta 1953 po [[Smrt in pogreb Josifa Stalina|smrti]] [[Josif Stalin|Josifa Stalina]], do njegove odstranitve leta 1964. V času svojega vladanja je Hruščov šokiral [[Komunizem|komunistični svet]] potem, ko je razkril in obsodil Stalinove zločine ter se s svojim ključnim zaveznikom [[Anastas Mikojan|Anastasom Mikojanom]] lotil drugačnega stila politike. Ustvaril je zgodnji sovjetski vesoljski program in uveljavitev razmeroma liberalnih reform v notranji politiki. Po nekaj napačnih začetkih in komaj izognjeni jedrski vojni zaradi [[Kuba|Kube]] je vodil uspešna pogajanja z [[Združene države Amerike|Združenimi državami Amerike]], da bi zmanjšal napetosti v hladni vojni. Leta 1964 mu je vodstvo [[Kremelj|Kremlja]] odvzelo oblast in ga zamenjalo z [[Leonid Brežnjev|Leonidom Brežnjevom]] kot prvim sekretarjem komunistične partije in [[Aleksej Kosygin|Aleksejem Kosyginom]] kot premierjem.
[[Slika:Predsednik Jugoslavije Tito in sovjetski premier Hruščov v Kopru 1963.jpg|sličica|[[Josip Broz - Tito]] (levo) in Hruščov v Kopru leta 1963]]▼
Hruščov se je rodil leta 1894 v vasi na zahodu Rusije. V mladosti je bil zaposlen kot kovinarski delavec, med [[Ruska državljanska vojna|rusko državljansko vojno]] pa je bil politični komisar. Pod pokroviteljstvom Lazarja Kaganoviča se je vzpel po sovjetski hierarhiji. Podpiral je [[Velika čistka|Stalinove čistke]] in odobril na tisoče aretacij. Leta 1938 ga je Stalin imenoval za upravljanje ukrajinske države SSR, kjer je nadaljeval čistke. Medtem, kar je bilo v Sovjetski zvezi takrat znano kot Velika domovinska vojna, je bil Hruščov spet komisar, ki je služil kot posrednik med Stalinom in njegovimi generali. Hruščov je bil prisoten pri [[Bitka za Stalingrad|krvavi obrambi Stalingrada]], na kar je bil zelo ponosen vse življenje. Po vojni se je vrnil v Ukrajino, preden so ga odpoklicali v Moskvo kot enega od tesnih Stalinovih svetovalcev.
5. marca 1953 je Stalinova smrt sprožila boj za oblast, v katerem je Hruščov zmagoval, ko je utrdil svojo oblast kot prvi sekretar Centralnega komiteja stranke. 25. februarja 1956 je na 20. partijskem kongresu opravil "Skrivni govor", na katerem je Hruščov ostro obsodil Stalinovo vladanje in pri tem sprejel malo manj zatiralsko politiko. Njegova notranja politika, namenjena izboljšanju življenja sovjetskih državljanov, je bila pogosto neučinkovita, zlasti v kmetijstvu. V upanju, da se bo sčasoma zanašal na jedrske rakete za nacionalno obrambo, je Hruščov ukazal večje zmanjšanje običajnih sil. Kljub zmanjšanju so bila v času Hruščovega vladanja na položaju najbolj napeta leta [[Hladna vojna|hladne vojne]], ki je dosegla vrhunec s kubansko raketno krizo.
Hruščov se je rodil v vasi [[Kalinovka]] v [[Rusija|Rusiji]] v [[kmet|kmečko]] [[družina|družino]]. [[Osnovna šola|Osnovno šolo]] je namreč obiskoval samo dve leti, vendar se je naučil brati in pisati šele po svojem dvajsetem letu.▼
Hruščov je v petdesetih letih prejšnjega stoletja užival močno podporo zaradi velikih zmag, kot so sueška kriza, izstrelitev Sputnika, sirska kriza leta 1957 in incident podmornice U-2 leta 1960. Do zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja pa so Hruščovovo priljubljenost zmanjšale pomanjkljivosti njegove politike, pa tudi njegovo ravnanje s kubansko raketno krizo. To je opogumilo njegove morebitne nasprotnike, kateri so nato oktobra 1964 Hruščova odstranili z položaja vodje. Kljub temu ga niso obsodili na smrtno kazen, po odstranitvi pa se je upokojil in živel predvsem v Moskvi in na podeželju, preden je leta 1971 umrl.
== Biografija ==
=== Zgodnje življenje ===
▲Hruščov se je rodil leta 1894 v vasi [[Kalinovka]] v [[Rusija|Rusiji]] v [[kmet|kmečko]] [[družina|družino]]. [[Osnovna šola|Osnovno šolo]] je namreč obiskoval samo dve leti, vendar se je naučil brati in pisati šele po svojem dvajsetem letu.
Med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] je začel delovati v [[delavski sindikat|delavskih sindikatih]] in se pridružil [[komunizem|komunistom]] v [[Oktobrska revolucija|Oktobrski revoluciji]]. Partiji se je uradno pridružil leta 1918. Že zgodaj se je začel potegovati za najvišje partijske položaje.
Vrstica 22 ⟶ 28:
=== Politični vzpon ===
▲[[Slika:Predsednik Jugoslavije Tito in sovjetski premier Hruščov v Kopru 1963.jpg|levo|sličica|
Po 2.svetovni vojni je bil do konca leta 1949 (z izjemo leta 1947, ko ga je zamenjal [[Lazar Kaganovič]]) še 1.sekretar CK KP Ukrajine in nekaj časa obenem tudi njen premier (1944–47), nato pa 1.sekretar partijskega komiteja v Moskvi in obenem eden od sekretarjev CK VKP(b) oz. KPSZ (preimovanje 1952).[[Slika:Nixon and khrushchev.jpg|thumb|[[Richard Nixon|Nixon]] (levo) in Hruščov]]▼
Po smrti [[Josip Visarijonovič Džugašvili|Stalina]], leta 1953, je po kratkem političnem boju za oblast Hruščov postal prvi sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze in s tem tudi dejanski oz. uradni voditelj te države, čeprav je moral oblast nekaj časa deliti z Georgijem Malenkovom (premier do 1955) in Nikolajem Bulganinom (premier do 1958), nakar je sam prevzel tudi predsestvo vlade (ministrskega sveta). Moral se je soočiti s poskusom državnega prevrata 1957, ki ni uspel, saj mu je s političnimi privrženci uspelo premagati prostalinistično strujo, ki ga je hotela odstaviti.▼
▲Po 2.svetovni vojni je bil do konca leta 1949 (z izjemo leta 1947, ko ga je zamenjal [[Lazar Kaganovič]]) še 1.sekretar CK KP Ukrajine in nekaj časa obenem tudi njen premier (1944–47), nato pa 1.sekretar partijskega komiteja v Moskvi in obenem eden od sekretarjev CK VKP(b) oz. KPSZ (preimovanje 1952).[[Slika:Nixon and khrushchev.jpg|thumb|[[Richard
▲Po smrti [[Josip Visarijonovič Džugašvili|Stalina]], leta 1953, je po kratkem političnem boju za oblast Hruščov postal prvi sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze in s tem tudi dejanski oz. uradni voditelj te države, čeprav je moral oblast nekaj časa deliti z Georgijem Malenkovom (premier do 1955) in Nikolajem Bulganinom (premier do 1958), nakar je sam prevzel tudi predsestvo vlade (ministrskega sveta). Moral se je soočiti s poskusom državnega prevrata 1957, ki ni uspel, saj mu je s političnimi privrženci uspelo premagati prostalinistično strujo, ki ga je hotela odstaviti. Februarja 1956 je Hruščov opravil "Skrivni govor" v Moskvi, na katerem je razkril Stalinove zločine, pri tem pa je sprejel malo manj zatiralsko politiko. Njegova kritika do Stalina in razkritje zločinov Hruščovega prednika je povzročila veliko ogorčenje, nekateri pa naj bi po kongresu celo storili samomore.<ref>{{Navedi splet|url=https://siol.net/novice/svet/tajni-govor-ki-je-zatresel-komunisticni-svet-306828|title=Tajni govor, ki je zatresel komunistični svet|publisher=Siol}}</ref>
===
Oktobra 1964 so v [[Moskovski kremelj|Kremlju]] pripravljali tajno sejo [[politbiro|CK KPSZ]], na kateri so razpravljali o odstavitvi Hruščova. Hruščov se je sprva ni hotel udeležiti, naposled pa se je seje vseeno udeležil, saj bi razpravljali tudi brez njega. Na letališču ga je pričakal samo šef [[KGB]] [[Vladimir Pičastni|Vladimir Semičastni]] in ga odpeljal na zasedanje, kjer so Hruščova odstavili in ga zamenjali z [[Leonid Brežnjev|Leonidom Brežnjevom]], takratnim drugim sekretarjem CK, predsednik ministrskega sveta pa je postal Aleksej Kosigin. Preostanek življenja je preživel v [[dača|dači]] blizu Moskve. Do smrti so ga mučile [[Velika depresivna motnja|depresija]], [[melanholija]] ter več manjših možganskih in srčnih kapi.
Hruščov je umrl 11. septembra 1971 zaradi srčne kapi, v starosti 78 let. Pokopan je na [[pokopališče Novodeviči, Moskva|moskovskem pokopališču Novodeviči]], javnost pa na [[pogreb]]u ni smela biti prisotna. Za zagotovitev, da se ljudje ne bi prišli pokloniti državniku, je milica zaprla vse poti na pokopališče, na vhodna [[vrata]] pokopališča pa so razobesili napis: »Zaprto zaradi razkuževanja.«
== Sklici ==
| |||