Deset Božjih zapovedi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Zm05gamer (pogovor | prispevki)
Redakcija 5642754 uporabnika 89.142.15.223 (pogovor) razveljavljena
Oznaka: razveljavitev
novo besedilo
Oznake: vrnjeno vizualno urejanje mobilno urejanje mobilno spletno urejanje
Vrstica 82:
 
Z analizo desetih vrednot, vsebovanih v dekalogu, lahko opazimo, kako te sledijo sestopajočemu redu (od prednostne vrednote k manj pomembnim), kjer je Bog na prvem mestu, gmotne stvari pa na zadnjem; znotraj človeških odnosov pa najdemo na začetku seznama družino, življenje in trdnost zakona.
 
'''<ins>Krščanska r</ins>azlaga <ins>Desetih </ins>Božjih zapovedi''' <ref>''Katekizem katoliške Cerkve: Kompendij'', Družina, Ljubljana 2006, stran 145 - 171</ref><ref>Ewtn, ''Explanation of the Ten Commandments'', https://www.ewtn.com/catholicism/library/explanation-of-the-ten-commandments--1452</ref>
 
''Prva zapoved: Veruj v enega Boga!''
 
Vera <ins>pomeni priznavati</ins> Boga kot Gospoda vsega, kar obstaja; izkazovati mu dolžno češčenje, tako individualno, posamezno kot občestveno; moliti ga z izrazi hvaljenja, zahvaljevanja in prošnje; darovati mu daritve, zlasti duhovno daritev svojega življenja v zedinjenju s popolno Kristusovo daritvijo; spolnjevati obljube in zaobljube, dane Bogu.
 
Ta zapoved prepoveduje:
 
·       mnogoboštvo in malikovanje, ki pobožuje kako ustvarjeno bitje, oblast, denar, celo hudobnega duha;
 
·       praznoverje, ki je zabloda češčenja, ki ga izkazujemo pravemu Bogu, in  se izraža tudi v različnih oblikah vedeževanja, čaranja (magije), vražarstva in spiritizma (klicanja duhov);  
 
·       nebogovdanost, ki se izraža v skušanju Boga z besedami ali dejanji; v bogoskrunstvu, ki onečašča osebe ali svete stvari, zlasti evharistijo; v simoniji, ki hoče kupovati ali prodajati duhovne stvarnosti;
 
·       ateizem, ki zametava obstoj Boga in se pogosto opira na napačno pojmovanje človekove samostojnosti;
 
·       agnosticizem, po katerem ni mogoče nič vedeti o Bogu in vsebuje brezbrižnost in praktični ateizem.
 
V Stari zavezi je bilo s to zapovedjo prepovedano upodabljanje absolutno transcendentnega (vse presegajočega) Boga.
 
''Druga zapoved: Ne skruni <ins>B</ins>ožjega imena!''
 
Sveto <ins>B</ins>ožje ime spoštujemo s klicanjem, blagoslavljanjem, hvaljenjem in poveličevanjem. Treba se je torej izogibati zlorabe sklicevanja na  <ins>B</ins>ožje ime, da bi opravičili zločin, in vsakega neprimernega uporabljanja njegovega imena, kot so bogokletje, ki je samo po sebi velik greh; kletvice in nezvestobe obljubam, narejenim v <ins>B</ins>ožjem imenu.
 
Sem spada tudi prepoved krive prisege, ki pomeni pod prisego napraviti obljubo, ki je nimaš namena izpolniti, ali prelomiti obljubo, narejeno s prisego. Je težek greh proti Bogu, ki je vedno zvest svojim obljubam. Zanj je žalitev, ker Boga samega kličeš kot pričo tvoji prisegi in ko krivo prisegaš verjameš, da Bog ne pozna vse resnice ali da ljubi laž.
 
 
''Tretja zapoved: Posvečuj <ins>G</ins>ospodov dan!''
 
Na ta dan je Bog pri stvarjenju sveta počival, zato je namenjen počitku<ins> (2 Mz 20)</ins>. Prav tako pa se spominjamo osvoboditve Izraela iz egiptovske sužnosti in zaveze, ki jo je Bog sklenil s svojim ljudstvom<ins> (5 Mz 5)</ins>.
 
Do Jezusa je za <ins>Gospodov </ins>dan veljala sobota, potem pa se je spremenilo na nedeljo, ker je nedelja dan Kristusovega vstajenja. Kristjani posvečujejo nedeljo in druge zapovedane praznike z udeležbo pri evharistiji. Vzdržijo se tudi tistih dejavnosti, ki ovirajo bogočastje, Gospodovemu dnevu lastno veselje ter duhu in telesu primeren oddih. Dovoljene so dejavnosti, povezane z družinskimi potrebami ali službe velike <s> </s><ins>družbene </ins>koristi.
 
 
''Četrta zapoved: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!''
 
<ins>Četrta zapoved zahteva</ins>, da izkazujemo čast in spoštujemo svoje starše in tiste, ki jim je Bog v naš blagor podelil oblast. Otroci dolgujejo staršem spoštovanje (otroško vdanost), hvaležnost, učljivost in pokorščino. Tako prispevajo, tudi z dobrimi odnosi med brati in sestrami, k rasti harmonije in svetosti vsega družinskega življenja. Če bi se starši znašli v položaju pomanjkanja, bolezni, osamljenosti ali starosti, so jim odrasli otroci dolžni moralno in gmotno pomagati.
 
Starši<s>,</s><ins> </ins>pa so prvi odgovorni za vzgojo svojih otrok in prvi oznanjevalci vere. Dolžnost imajo ljubiti in spoštovati otroke kot osebe in kot <ins>B</ins>ožje otroke. Kolikor <ins>je </ins>mogoče, se morajo zavzemati za njihove telesne in duhovne potrebe, izbrati zanje primerno šolo ter jim pomagati s pametnimi nasveti pri izbiri poklica in življenjskega stanu. Prav posebej imajo poslanstvo vzgajati jih v krščanski veri z zgledom, molitvijo, družinsko katehezo in udeležbo pri cerkvenem življenju.
 
 
''Peta zapoved: Ne ubijaj!''
 
Človeško življenje je treba spoštovati, ker je sveto. Od vsega začetka vključuje stvariteljsko božje dejanje in ostane za zmeraj v posebnem razmerju do svojega Stvarnika, svojega edinega cilja. Nikomur ni dovoljeno neposredno uničiti nedolžnega človeškega bitja, saj to hudo nasprotuje dostojanstvu osebe in Stvarnikovi svetosti.
 
Pri tem se izključuje zakonita obramba oseb in družbe, ker gre v sili za odločitev braniti se in za vrednotenje  pravice do življenja, tako svojega kakor drugih, in ne za odločitev ubijati. Zakonita obramba v sili je lahko resna dolžnost tistega, ki je odgovoren za življenje drugih. Seveda pa ne sme vključevati uporabe večje sile, kakor je potrebno.
 
Peta zapoved prepoveduje, kar hudo nasprotuje <ins>moralni </ins>postavi:
 
·       neposreden in nameren uboj in sodelovanje pri njem;
 
·       direkten splav, hoten kot cilj in kot sredstvo, kakor tudi sodelovanje pri njem<ins>, pri katoličanih</ins> nakoplje kazen izobčenja<ins> iz Cerkve</ins>, ker je treba človeško življenje spoštovati in ščititi brezpogojno v njegovi neokrnjenosti od trenutka spočetja dalje;
 
·       direktno evtanazijo, ki obstaja v tem, da z dejanjem ali z opustitvijo dolžnega dejanja napravi konec življenja prizadetih, bolnih ali umirajočih oseb;
 
·       samomor in prostovoljno sodelovanje pri njem, kolikor je huda žalitev pravične ljubezni Boga, samega sebe in bližnjega. Kar se tiče odgovornosti, more biti povečana zaradi pohujšanja, more pa biti tudi zmanjšana zaradi posebno hudih psihičnih motenj ali velikega strahu.
 
 
''Šesta zapoved: Ne nečistuj!''
 
Bog je ustvaril človeka kot moža in ženo z enakim osebnim dostojanstvom in vpisal vanj poklicanost k ljubezni in občestvu. <ins>Vsak človek je poklican</ins>, da sprejme svojo spolno identiteto <ins>jo vključi v svoje življenje</ins>.<ins> Spolnost postane resnično človeška, kadar je izraz pristne ljubezni in medsebojne podaritve dveh oseb. Čistost je uspela integracija spolnosti v življenje posamezne osebe in ne pomeni nujno vzdržnosti oz. zavračanje spolnosti. Pomeni pa sposobnost obvladovanja samega sebe in odgovorno uporabo svobode. </ins>
 
Grehi, ki nasprotujejo čistosti, so: prešuštvo, masturbacija (samozadovoljevanje), pornografija, prostitucija, posilstvo, homoseksualna dejanja<s>.</s> Če so zagrešeni nad mladoletnimi, so takšna dejanja še hujša, ker so  napad na njihovo fizično in nravstveno integriteto (neokrnjenost).
 
 
''Sedma zapoved: Ne kradi!''
 
<ins>Sedma zapoved zagovarja univerzalno namembnost </ins>in razdelitev <ins>skupnih </ins>dobrin, zasebno lastnino ter spoštovanje oseb, njihovih dobrin in neokrnjenosti stvarstva. <ins>Katoliška </ins>Cerkev vidi v tej zapovedi utemeljen svoj družbeni nauk, ki obsega pravilno ravnanje v gospodarstvu in družbenem življenju ter pravico in dolžnost človeškega dela, pravičnost in solidarnost med narodi<ins> ter</ins><s>,</s> ljubezen do ubogih.
 
Sedma zapoved ukazuje spoštovanje tuje dobrine s tem, da izvršujemo dela pravičnosti in ljubezni, zmernosti in solidarnosti. Prav posebej ta zapoved zahteva spoštovanje danih obljub in sklenjenih pogodb; popravo storjene krivice in vrnitev krivično prisvojenega; spoštovanje neokrnjenosti stvarstva, tako da  pametno in zmerno uporabljamo zaklade zemlje, rastline in živali po vsem svetu, s posebno pozornostjo do vrst, ki jim grozi izumrtje.
 
Prepoveduje predvsem tatvino, ki je samovoljna prilastitev dobrine koga drugega zoper upravičeno lastnikovo voljo. To se dogaja tudi z izplačevanjem nepravične plače; s špekuliranjem glede vrednosti dobrin, da bi iz njih potegnili dobiček na  škodo drugih; s ponarejanjem čekov in računov. Dalje prepoveduje utajo davkov in trgovske prevare, prostovoljno povzročanje škode pri zasebni ali javni lastnini. Prepoveduje tudi oderuštvo, korupcijo, zasebno zlorabo družbenih dobrin, nalašč slabo izvršena dela kakor tudi razsipnost[GR4] .[8]
 
 
 
''Osma zapoved: Ne pričaj po krivem!''
 
Vsak človek je poklican k iskrenosti in resnicoljubnosti v ravnanju in govorjenju. Vsakdo ima dolžnost iskati resnico in se je oklepati ter vse svoje življenje uravnavati po zahtevah resnice. V Jezusu Kristusu se je v celoti razodela resnica Boga: on je Resnica. Kdor hodi za njim, živi v Duhu resnice<s>,</s> in se varuje dvoličnosti, pretvarjanja in hinavščine.
 
Osma zapoved prepoveduje:
 
·       krivo pričevanje, krivo prisego, laž, katere teža se meri v skladu z resnico, ki jo laž popači, v skladu z okoliščinami in nameni tistega, ki jo zagreši, v skladu s škodo, ki jo utrpijo žrtve;
 
·       predrzno sodbo, opravljanje, obrekovanje, ki zmanjšajo ali škodujejo dobremu imenu in časti, do katere ima človek pravico;
 
·       laskanje, prilizovanje ali dobrikanje, zlasti če so povod za težke grehe ali za dosego nedovoljenih ugodnosti [9]
 
 
''Deveta zapoved: Ne želi svojega bližnjega žene!''
 
Deveta zapoved ukazuje, da premagujemo mesena poželenja v mislih in željah. Boj zoper meseno poželenje gre prek očiščevanja srca in kreposti zmernosti. Prepoveduje gojiti misli in želje glede dejanj, ki jih prepoveduje šesta zapoved.
 
Čistost zahteva sramežljivost. Varuje človekovo intimnost, izraža tankočutnost za čistost ter vodi poglede in kretnje tako, da se skladajo z dostojanstvom osebe in njihove povezanosti. [10]
 
 
''Deseta zapoved: Ne želi svojega bližnjega blaga!''
 
Ta zapoved dopolnjuje prejšnjo in zahteva notranji odnos spoštovanja do tuje lastnine. Prepoveduje lakomnost, neurejeno pohlepnost po tujih dobrinah in nevoščljivost, ki je v tem, da je človek žalosten, če se drugemu godi dobro, ter brez mere hrepeni po tem, da bi si prilastil njegovo lastnino. [11]
----
----
 
== Besedilo ==